Bliža se veseli december. Super. Miklavž, božiček, dedek mraz, veseli otroci, prazne denarnice, cirozna jetra. Saj ne rečem, da so od vseh nas jetra - cirozna. A so tudi ta, podobno kot denarnice, na udaru skozi ves mesec december. Vsaj pri večini. Okej, ni zdravo pretiravati, a kaj ko nas je večina tako naklonjenih drogiranju z najbolj razširjeno dovoljeno trdo drogo na svetu. V decembru pa še toliko bolj. Tudi če ne pijemo, odobravamo, da pijejo drugi. Zmerno, da ne bo nesporazuma. Nesporazum pa, vsaj zame, nastaja takrat, ko se ob vsem tem veseljačenju začnemo iti rusko ruleto. Pardon, slovensko ruleto. Vožnjo pod vplivom alkohola. Vožnjo z zmanjšano zmožnostjo obvladovanja čustev, ki privrejo na dan, v kolikor smo že v treznem stanju v čustvenem offsajdu najrazličnejših frustracij in kompleksov. Skratka zmaga emocij nad razumom. Zmaga nad razumom – in to me grize že dobre teden dni – pa je tudi obsodba mladega gospoda, ki je nehote ubil, dva mlada kolega, zaradi tega, ker se je moral kokotiti z divjanjem po cestah in to z nekaj čez en gram alkohola na liter krvi. Se opravičujem, ampak malomarnost iz gole objestnosti preziram iz dna duše. Pravzaprav sovražim. Smatram se za tolerantnega človeka, a sem v trenutku, ko je nekdo netoleranten, netoleranten do netolerantega še sam. Zame je ta tip morilec in po mojem mnenju bi morali biti morilci iz malomarnosti obsojeni na mučno kazen. Verjamem, da je zanj kazen že to, da ga bo, upam vsaj, preganjalo do konca življenja, dejstvo, da je ubil dva nedolžna mladeniča. Da je povzročil ne opisno bolečino staršem in svojcem preminulih. A ta zgodba ima cinični zaključek. 200 ur družbeno koristnega dela. To je kazen, ki jo sedaj morilski šofer mora odslužiti. Seveda, vse lepo in prav, če bi pisalo 20.000 ur, oprostite, brisanja riti in previjanja inkotenenčnih ljudi s posebnimi potrebami ali pa skrbi za žrtve podobnih cestnih manijakov. Ampak 200 ur pač ni nič takega. Kaj je to: pet tednov. Nič. Civilni vojaki so bili pred leti »nagrajeni« s sedem mesečnim brisanjem riti. Zločin: nočem biti vojak. Danes je pač drugače. A ker sem, kao »dober državljan«, obsodbo, ki jo je izrekla sodnica tudi sam spoštujem. Brez kakršnega koli cinizma trdim, da sem prepričan, da jo je izrekla, ker je vestna in dobra sodnica. Sledi pač temu, kar je zapisano v zakonih in prav je tako. Verjamem pa tudi, da je takšna oblika kaznovanja milo rečeno – norčevanje.
Ker so radijske minute dragocene bi lahko še modrüvo in prišel do kakšnega ironičnega zaključka, v stilu, da se splača piti, a raje povem naslednje: shranite si telefonske številke, vseh taksijev v Pomurju. Ni jih malo in veseli vas bodo. Naj bo TO naša usoda.
Prispevek je bo objavljen (je bil) danes ob 13:15 na Radiu MURSKI VAL 94,6 in 105,7 UKV MhZ !
21 november 2008
19 november 2008
13 november 2008
The Bloody Fucking Bank
11 november 2008
Prva oseba ednine 27. oktober 2008
Smučarska sezona, tista tekmovalna, se je začela. Zame to pomeni predvsem eno (ali pa več tega): posiljevanje s kolcanjem po nostalgiji, vogrinci in križaji, pamfleti športnih komentatorjev, (še dobro, da smučanja ne komentira Stare), ki so, sklepam po povedanem, sami vrhunski smučarji, posiljevanje s slabim finančnim stanjem, kaj bo šele sedaj v času recesije ter tisto najhuje, kar smatram že skoraj za kriminalno dejanje, nešportnim vedenjem, predvsem smučark, ki mu ni para. In prav nič drugače ne bo letos. Pravzaprav se je začelo na polno. Med vožnjo po, od jesenskih barv prelepem, Goričkem sem poslušal prenos smučanja iz Söldna oziroma Zeldna - še ena taka slovenska cvetka zaradi katere se vprašam, komu sem se zameril - in si poskušal predstavljati zasnežen ledenik tam nekje v Avstriji. Seveda ni šlo, kar tako. Pač še ni tistega zimskega »filinga«. Brez filinga za sebe, duševno in duhovno orientacijo je pa tudi naša Tina Maze. Govorim o prej omenjenem nešportnem in netekmovalnem vedenju, ki ga nihče ne obsoja. Govorim o njeni retoriki o njenem načinu razmišljanja. Korošica je v svojem drugem izrečenem stavku dejala, da ŠE ne bo obupala, zaradi slabega rezultata. Seveda boste sedaj vsi rekli, da s tem ni nič narobe, a po mojem mnenju je. Ni mi jasno, kako lahko na začetku sezone nekdo razmišlja o obupavanju, namesto, da bi sam sebe bodril, bodrila v smislu: hej, danes je bil moj slab dan. Vem da sem sposoben, sposobna več, današnja dirka gre, po tistem ko predelam vse napake, v pozabo. Za vse mlade športnice je to slab vzgled. Slabega je imela tudi Tina Maze sama. Spomnite se samo kako so vražje Slovenke, po tistem, ko so jim tekmice začele uhajati, ker pač niso spale na lovorikah, že v naprej v četrtkovi izdaji športnih strani različnih časnikov, iskale izgovore vse povprek. Primož Kozmus je že pred olimpijado govoril, da je vse razen medalje neuspeh – to je športno tekmovalno vedenje.
Špela Pretnar, katera je – roko na srce - dosegla nekaj vrhunskih uvrstitev, a v zadnjih letih svoje kariere navrgla toliko različnih izgovorov, tez in teorij, katera proga ji ustreza oziroma ne ustreza, se mi je zdelo, da je zanjo najboljše, da igra golf - na smučeh. Pa da ne bo pomote, da zgolj iz neke osebne, povsem druge frustracije razlivam žolč. Želim si, da bi smučarji in smučarke dosegali spodobne, solidne rezultate. Še letos in zato menim, da je katastrofalna vožnja Tine Maze zgolj spodrsljaj, da je sezona še prekleto mlada, da bo njena forma tiste kasnejše sorte, da bo na naslednji tekmi veliko veliko boljše, ker slabše ne more biti. A hkrati menim, da je slovensko alpsko smučanje daleč precenjeno. V deskanju na snegu imamo svetovnega prvaka, nekaj ostalih tekmovalcev, ki so v svetovnem vrhu, a njihove dirke gledamo izjemoma tu in tam…na posnetku. Toliko.
Prispevek je bil predvajan na 94,6 in 105,7 MhZ v stereo tehniki (v barvah !!) RADIO MURSKI VAL, dne 27.10.2008
Špela Pretnar, katera je – roko na srce - dosegla nekaj vrhunskih uvrstitev, a v zadnjih letih svoje kariere navrgla toliko različnih izgovorov, tez in teorij, katera proga ji ustreza oziroma ne ustreza, se mi je zdelo, da je zanjo najboljše, da igra golf - na smučeh. Pa da ne bo pomote, da zgolj iz neke osebne, povsem druge frustracije razlivam žolč. Želim si, da bi smučarji in smučarke dosegali spodobne, solidne rezultate. Še letos in zato menim, da je katastrofalna vožnja Tine Maze zgolj spodrsljaj, da je sezona še prekleto mlada, da bo njena forma tiste kasnejše sorte, da bo na naslednji tekmi veliko veliko boljše, ker slabše ne more biti. A hkrati menim, da je slovensko alpsko smučanje daleč precenjeno. V deskanju na snegu imamo svetovnega prvaka, nekaj ostalih tekmovalcev, ki so v svetovnem vrhu, a njihove dirke gledamo izjemoma tu in tam…na posnetku. Toliko.
Prispevek je bil predvajan na 94,6 in 105,7 MhZ v stereo tehniki (v barvah !!) RADIO MURSKI VAL, dne 27.10.2008
Prva oseba ednine 22. julij 2008
Noč je postregla, v pozitivnem in negativnem smislu, kakor za koga, z vestjo o prijetju Radovana Karadžića, političnega vodje srbskih sil izven ozemlja Srbije. Tisti, ki ste nekoliko mlajši - in ste takrat še raje, in prav je tako, uživali v gledanju risank namesto duhomornih poročil iz bivše Juge: Karadžić je bil recimo temu en takšen mini Hitler na balkanski način. Neotesan, bolj ali manj neurejen, intelektualec (psihiater pravzaprav) z izrednim smislom za primitivno obnašanje do sočloveka. Krasil ga je božji kompleks. Ampak pustimo zdaj to. Bolj je pomembno, da so ga prijeli. Ker je osebno in objektivno odgovoren za poboje tisočih, predvsem nedolžnih Bošnjakov in Hrvatov v Bosni in Hercegovini, pa tudi na Hrvaškem ter Srbiji. Da so ga iskali in lovili, vsaj zame, ne drži niti mililitra vode. Niso ga mogli iskati, ker so vedeli kje je, loviti ga ni bilo treba, ker ni nikoli bežal. Pred nekaj več kot desetimi leti, ko so podpisali Daytonski sporazum o končanju vojne na področjih SFRJ so se dogovorili o marsičem. Vojna pač ni nič drugega, kot perverzna mešanica trgovine, sadističnih spolnih praks, športa, strelstva in šaha. Tako so se dogovorili tudi o tem, da Karadžić, pa tudi Mladić in še kakšen prototip, ostanejo nedotakljivi. Vse lepo in prav, a so se nekateri Srbi in tudi javnost v Evropi in po svetu, z umorjenim srbskim premierom Džinđićem na čelu, začeli zavedati, da se bo zgodovina prej ali slej ponovno ponovila. Kajti, če Karadžića in Mladića ne obsodijo, ostane vsem žrtvam le kazanje s prstom na celotno populacijo Srbov in Srbkinj za vsaj dve generaciji naprej in nazaj. Da bi se tega kompleksa kolektivne krivde rešili tako narodi žrtev, kot storilcev je potrebno izpostaviti posameznika, ki je to storil ter s tem Srbe rešiti bremena krivde, ostalim pa dati pravo tarčo za naslavljanje besa in nemoči ob vseh najbolj nepredstavljivih travmah, ki jih preživeli, ne srbske temveč Karadžićeve morije, doživljajo ter prenašajo na rodove.
Tudi v Sloveniji se soočamo s podobnim problemom. Obsojena je bila masa »črnih«, drugače mislečih, in ti sedaj tolčejo nazaj po drugi »rdeči« masi. Ker niso nikoli bili osvobojeni skupne krivde, kar pomeni, da jih obvezuje skupno maščevanje.
Prispevek je bil predvajan 22.7.2008, RADIO MURSKI VAL, 94,6 & 105,7 Mhz UKV Stereo
Tudi v Sloveniji se soočamo s podobnim problemom. Obsojena je bila masa »črnih«, drugače mislečih, in ti sedaj tolčejo nazaj po drugi »rdeči« masi. Ker niso nikoli bili osvobojeni skupne krivde, kar pomeni, da jih obvezuje skupno maščevanje.
Prispevek je bil predvajan 22.7.2008, RADIO MURSKI VAL, 94,6 & 105,7 Mhz UKV Stereo
DOBRODOŠLI !
Dobrodošli na moj blog. Sicer sem si domeno "rezerviral" že pred nekaj meseci, a nekako nisem uspel najti časa (čista laž!), da bi kaj napisal ali copy-paste-al...kakorkoli že... ne bi nakladal preveč.
Večina prispevkov je objavljenih in poslanih v zrak preko frekvenc 94,6 in 105,7 MhZ UKV Stereo (v barvah !) - kar pa ni nič drugega, kot skoraj najbolj poslušan v Sloveniji RADIO MURSKI VAL in pa nekaj malega za tednik Vestnik.
Če ima kdo kakšen "hint", kako čim bolj sfurati ta blog pa me naj kar kontaktira na
jernej@savel.si ali jernej.savel@murskival.si
Word !
Večina prispevkov je objavljenih in poslanih v zrak preko frekvenc 94,6 in 105,7 MhZ UKV Stereo (v barvah !) - kar pa ni nič drugega, kot skoraj najbolj poslušan v Sloveniji RADIO MURSKI VAL in pa nekaj malega za tednik Vestnik.
Če ima kdo kakšen "hint", kako čim bolj sfurati ta blog pa me naj kar kontaktira na
jernej@savel.si ali jernej.savel@murskival.si
Word !
Razmišljanja
Še samo malo in bomo svobodni. No, vsaj zase lahko trdim, da bom s 30. junijem osvobojen prostovoljnega suženjstva. Priznam, sem suženj televizijskih nogometnih prenosov. Križ me boli kot da imam sto let, a vseeno ne tarnam. To je sladka bolečina. Pojma nimam zakaj moram gledati vse tekme, a priznam, da sem - v tem primeru - te vrste nevrotik, da če zamudim izvajanje himen, nimam več volje gledati prenosa. Zame fuzbal ni le športni dogodek. Je športno – kulturni dogodek. Himne, pa s tem ne mislim, da je izvajanje himne kulturni program, so zelo pomembna sestavina igre nekega moštva. Na primer francoska himna je še kar krvava. Če si polnokrvni Francoz med »galskimi petelini« ti mora praviloma takšna himna dvigniti adrenalin in vse (ne)mogoče hormone do mejne vrednosti. Tako daleč, da padeš na doping kontroli. Saj drugače itak nimaš šans, da prideš v francosko, z afriškimi geni prepojeno, reprezentanco polno rojenih šprinterjev in borcev. Kaj potem takem »dvigne« Riberyja (za malo manj nogometne bralke in bralce: to je tisti z brazgotino po polovici svojega obraza) ? Preprosto, Franck je zamenjal vero. »Šel« je med muslimane in kot Franck Bilal Ribery črpa navdih iz Korana. Kot Muhamed Ali, pa kasneje Tyson. No, slednji je zlorabil poslanstvo Korana za otorinolaringološki pregled Holyfielda. Je pač ubral bolj fundamentalistično različico. Škoda, da je ta francoska Afrika tako priletna, namesto da bi bila bolj poletna. Meni osebno je daleč najbolj všeč turška himna, Istikali Marsi. Besedila sicer ne razumem, a me napeljuje v špekulacijo - mogoče v skladu s tem, kar so Turki prikazali na svetovnem prvenstvu 2002 in letos v Švici in Avstriji proti Švicarjem, Čehom in Hrvatom - da jim prav himna daje moč do boja brez predaje, pa čeprav na koncu sledi poraz. Nemška himna še zmeraj črpa in ima ogromno kapitala še iz časov Göbbelsovega propagandega ustroja. Tako pač je. Tudi hrvaška himna ni slaba. Na dunajskem Happlu, kateri ponuja - vsaj po slišanem preko televizije - fenomenalno akustiko, je vsekakor zasenčila »Nemčijo nad vsemi«. No, Hrvati imajo na zalogi še par alternativnih himen. Sploh tista »zovi, samo zovi« je zavidanja vredna. Dviguje. Toda patriotizem je premalo. Patriotizem brez fanatizma zdrži pičlih 74. sekund. To so dokazali Turki sami. Kaj bo z njim ne vem, ker to pišem pred polfinalno tekmo. A ne bi me presenetilo dejstvo, da sedaj, ko to beremo, govorimo o finalistki Turčiji. Tekme med Nemčijo in Turčijo so nekaj več. So lokalni derbi. Če ste kdaj bili v berlinskem okrožju Kreuzberg točno veste kaj pišem. Turki bodo, v tem primeru, zmeraj igrali za Nemčijo, da bi premagali Nemčijo.
Za PEN zmodrüvo mag. Ole Jernej Šavelsson
Objavljeno v Vestnikovem mesečniku PEN, 26.7.2008
Za PEN zmodrüvo mag. Ole Jernej Šavelsson
Objavljeno v Vestnikovem mesečniku PEN, 26.7.2008
Prva oseba ednine 19. september 2008
Včeraj so v Splošni bolnišnici Murska Sobota dobili novi, najsodobnejši CT aparat. Stal je milijon osemsto tisoč evrov.
Veliko denarja ? Ogromno. V bistvu še več. CT je na nek paradoksalen način stal neizmerljivo več. Stal je človeška življenja. Marsikdo se je načakal, da je prišel na vrsto, da so mu nato sredi pregleda rekli, da je reč ponovno crknila. In potem, ko so pacienta ali pacientko poslali v Maribor ali ponovno naročili, naj pride nazaj, čez »ne vem kdaj«, je bilo morda že prepozno ali pa so ob uspelem pregledu rekli, da je da se od danes naprej meri življenje v mesecih. Saj razumete, kaj hočem povedati. Sicer se opravičujem za vso patetiko, a takšna je narava tovrstnih zgodb. In če »prešaltam« iz patetične v populistično predstavo lahko povem naslednje.
Minuli referendum – tisti o pokrajinah, tako zelo prepotreben – je stal tam nekje okoli štiri milijone evrov. Za dva dobra CT-ja.
Ampak, referendum smo potrebovali, ker se petdeset odstotni (ali 75%) zbor poslance in poslank + še kakšen glas ni bil sposoben, kar naenkrat, odločiti v imenu ljudstva. Marsikateri zakon je šel skozi, ta pač ne. No, ja šel je in šel bi še stokrat, a so gospoda odločili, da se mora posvetovati s svojimi državljani. S svojimi delodajalci ! In spomnite se prosim, kdo ga je predlagal, če ste v predvolilni dilemi.
Skratka, kaj imamo od teh štirih milijonov zapravljenih evrov ? Nič, en velik nič. Pokrajine bodo, ko bodo. Na novo ustanovljeni državni zbor, če bo v naslednjih štirih letih sploh pravno ali zgolj formalno deloval (odvisno od nedeljskih rezultatov), bo verjetno okrog tega prelival še veliko žolča. Verjetno ne toliko, kot v soboški bolnišnici, kjer se žolč vidi, smrdi in razliva dobesedno, a vsekakor, za razliko od celotnega medicinskega osebja, še naprej neodgovorno. No, razen, če bodo vse predvolilne obljube in floskule kandidatk in kandidatov postale meso…in potem svizec zavije čokolado.
Prispevek je bil predvajan 19. septembra 2008 na Radiu MURSKI VAL, 94,6 & 105,7 !!!
Veliko denarja ? Ogromno. V bistvu še več. CT je na nek paradoksalen način stal neizmerljivo več. Stal je človeška življenja. Marsikdo se je načakal, da je prišel na vrsto, da so mu nato sredi pregleda rekli, da je reč ponovno crknila. In potem, ko so pacienta ali pacientko poslali v Maribor ali ponovno naročili, naj pride nazaj, čez »ne vem kdaj«, je bilo morda že prepozno ali pa so ob uspelem pregledu rekli, da je da se od danes naprej meri življenje v mesecih. Saj razumete, kaj hočem povedati. Sicer se opravičujem za vso patetiko, a takšna je narava tovrstnih zgodb. In če »prešaltam« iz patetične v populistično predstavo lahko povem naslednje.
Minuli referendum – tisti o pokrajinah, tako zelo prepotreben – je stal tam nekje okoli štiri milijone evrov. Za dva dobra CT-ja.
Ampak, referendum smo potrebovali, ker se petdeset odstotni (ali 75%) zbor poslance in poslank + še kakšen glas ni bil sposoben, kar naenkrat, odločiti v imenu ljudstva. Marsikateri zakon je šel skozi, ta pač ne. No, ja šel je in šel bi še stokrat, a so gospoda odločili, da se mora posvetovati s svojimi državljani. S svojimi delodajalci ! In spomnite se prosim, kdo ga je predlagal, če ste v predvolilni dilemi.
Skratka, kaj imamo od teh štirih milijonov zapravljenih evrov ? Nič, en velik nič. Pokrajine bodo, ko bodo. Na novo ustanovljeni državni zbor, če bo v naslednjih štirih letih sploh pravno ali zgolj formalno deloval (odvisno od nedeljskih rezultatov), bo verjetno okrog tega prelival še veliko žolča. Verjetno ne toliko, kot v soboški bolnišnici, kjer se žolč vidi, smrdi in razliva dobesedno, a vsekakor, za razliko od celotnega medicinskega osebja, še naprej neodgovorno. No, razen, če bodo vse predvolilne obljube in floskule kandidatk in kandidatov postale meso…in potem svizec zavije čokolado.
Prispevek je bil predvajan 19. septembra 2008 na Radiu MURSKI VAL, 94,6 & 105,7 !!!
STRIC ORKAN & MRHOVINARJI
Neurje s točo, nevihta s točo, močan veter s točo. Nič od tega ne drži. Ne drži za del Pomurja, ki je ležal na poti materi Naravi in njenemu odposlancu – Orkanu. Ja, imeli smo orkan. Orkanski veter s točo. Ampak, orkanski veter itak prinese vse: grmenje, strele, oblake, dež, točo – tokrat v skoraj popolnem horizontalnem letu – kakšen kos žleba, strešnik, tram, opeko, opeke, četrt »rušta«, pol »rušta«, celotni »rušt« s streho. Bere se kot jedilni list. V bistvu, če se malo zapodimo v domišljijski svet, tako tudi je. Poosebite orkan, kot mati Naravo, in mu dajte nekakšno človeško podobo. Recimo stric Orkan. Stric je bil lačen – ker je mati sita vsega, kar pomeni, da zanj ničesar ne ostane – in se je odločil, da gre na malico. Malico pravim zato, ker menim, da smo jo še dobro odnesli. Da ne bo nesporazuma, tisti ki so bili v teh hudih minutah, sekundah, prizadeti, je niso dobro odnesli, daleč od tega. Kosilo, bi ponujalo še hujše razdejanje, če dovolite, da se spustim nazaj v resnični svet. Toda, ta resnični svet ima eno napako – mrhovinarje. Mrhovinarje, ki živijo z mislimi v pravljici in s telesi v resničnosti. Mrhovinarje, ki se hranijo z nesrečo drugih. Z ostanki tistega, česar stric Orkan ne prebavi in povrže po poljih, sosedovi strehi, dvorišču. Mrhovinarje, ki se sedaj gredo, navkljub temu, da je vodenje države - v dobrem in slabem – njihova služba, kazat pred kamere in mikrofone, na račun nesreče drugih. Kje so takrat, ko je N.N.-jeva beda vsakdan ? Saj so. Pridejo kakšni, tu in tam. A prej pridejo na šunko, krapce, gibanico, tünko, vodo z okusom janževca. Ziheraši. Saj drugače ne bi bili politiki. Bi se že šli kaj bolj tveganega. Skratka, mrhovinarjev »kak blata«. Ko sva se z Andrejem slabo uro po razdejanju odpravila na pot po Prekmurju, pa tudi drugi sodelavci in sodelavke Murskega vala in Vestnika, sva naletela na grde prizore. Čeprav sva oba nemirnih jezikov sva na trenutke, sploh ko sva prišla na prizorišča vrtinčenja uničevalnega vetra, bila brez besed. Najinega obiska pri zakoncih Bodanec v Tišini ne bom pozabil nikoli. Ko sem videl, kakšna je moč narave in nemoč ter žalost človeka, upokojenca, sem bil brez besed. A sem bil prav tako osupel, ko sva videvala tisto turistično vrsto mrhovinarjev. Promet je bil, za nedeljsko popoldne, nenavadno povečan. Mrhovinarji te vrste so se, na primer pri hiši Lipovci 243, kar ustavljali. Pa kaj vam je sem si mislil ? Idioti eni, mene je bilo na trenutke sram, da gnjavim ljudi in v imenu javnosti in nje obveščanja »moram« biti mrhovinar. Vam pa tega ni treba in če že niste imeli drugega dela bi pljunili v roke in šli pomagat odstranjevat posledice. Tako prostovoljno. Komur koli. Bili bi vas veseli.
Objavljeno v Vestniku 17.7.2008, na drugi strani
Objavljeno v Vestniku 17.7.2008, na drugi strani
Prva oseba ednine 10. oktober 2008
Danes je dan duševnega zdravja. V bistvu je govora o duševnih boleznih in če gremo še dlje je dan duševnega zdravja tukaj samo zato, ker se na duševne bolnike – milo rečeno – kaže s prstom. In čeprav družba kaže s prstom na bolnike z diagnozo psihoze, shizofrenije, bipolarne motnje in tako naprej in tako nazaj, bi se le-ta morala zavedati, da je duševna bolezen sestavljena iz več komponent. Ena od teh komponent je družba. Iz nje izhaja marsikateri vzrok za nastanek duševne bolezni. Pravzaprav lahko taiste osebe, ki stigmatizirajo duševnega bolnika ali bolnico, spadajo med povzročitelje bolezni. Kajti duševne bolezni niso zgolj fizično, psihično ali če hočete gensko pogojene. To tezo prodajajo zgolj, pa še ti zmeraj manj, nerazgledani zdravstveni strokovnjaki in psiho-farmakološka scena v imenu povečevanja svojega dobička.
Skratka žrtev duševne bolezni je lahko, na primer, že vsaka žrtev spolne zlorabe v ranem otroštvu. Spolne zlorabe svojega najbližnjega ! Cinično bi lahko dodali, da tukaj genska povezava celo obstaja. Tudi tako zlajnane slabosti potrošnike družbe so velik krivec za povečano število duševnih bolezni. Bodisi zaradi nerazumno dolgih delavnikov življenjskih sopotnikov določene osebe, ki so nato osamljene in »imajo en tak poseben občutek v trebuhu« ter zapadejo med nerazumnim nakupovanjem jogurtov v depresijo, bodisi podležejo motnjam hranjenja, ker jim ena in ista »glanc papir« revija prodaja dieto in recepte na dveh straneh razlike. In največji profit imajo prav farmacevtski giganti. Tretji veliki igralec v vrtenju zemlje, poleg orožarske in nafte industrije seveda. Polje razmišljanja o duševnem zdravju oziroma boleznih je preširoko, da bi imelo na radiu hipni učinek. A, ker mi je tema blizu bi vsem tistim, ki se bodo znašli v začaranem krogu kalvarije duševne bolezni sporočil, da to ni konec sveta ter priporočil, tudi oziroma predvsem svojcem, da vzamejo v roke knjigo Dr. Tanje Lamovec z naslovom »Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup«.
Upam, da mi ne zamerite, ampak povedal bi še, da je velika škoda, da tisti, ki zbolite ne živite nekje v tretjem svetu. Tam bi vas častili, status šamana ali vaškega vrača vam ne bi ušel. Je že tako, da je lepši, a žal neuraden, izraz za psihozo – višja duhovna raven.
Prispevek je bil predvajan na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 (10.10.2008)
Skratka žrtev duševne bolezni je lahko, na primer, že vsaka žrtev spolne zlorabe v ranem otroštvu. Spolne zlorabe svojega najbližnjega ! Cinično bi lahko dodali, da tukaj genska povezava celo obstaja. Tudi tako zlajnane slabosti potrošnike družbe so velik krivec za povečano število duševnih bolezni. Bodisi zaradi nerazumno dolgih delavnikov življenjskih sopotnikov določene osebe, ki so nato osamljene in »imajo en tak poseben občutek v trebuhu« ter zapadejo med nerazumnim nakupovanjem jogurtov v depresijo, bodisi podležejo motnjam hranjenja, ker jim ena in ista »glanc papir« revija prodaja dieto in recepte na dveh straneh razlike. In največji profit imajo prav farmacevtski giganti. Tretji veliki igralec v vrtenju zemlje, poleg orožarske in nafte industrije seveda. Polje razmišljanja o duševnem zdravju oziroma boleznih je preširoko, da bi imelo na radiu hipni učinek. A, ker mi je tema blizu bi vsem tistim, ki se bodo znašli v začaranem krogu kalvarije duševne bolezni sporočil, da to ni konec sveta ter priporočil, tudi oziroma predvsem svojcem, da vzamejo v roke knjigo Dr. Tanje Lamovec z naslovom »Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup«.
Upam, da mi ne zamerite, ampak povedal bi še, da je velika škoda, da tisti, ki zbolite ne živite nekje v tretjem svetu. Tam bi vas častili, status šamana ali vaškega vrača vam ne bi ušel. Je že tako, da je lepši, a žal neuraden, izraz za psihozo – višja duhovna raven.
Prispevek je bil predvajan na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 (10.10.2008)
Prva oseba ednine 21. avgust 2008
Danes sem dobil vprašanje, če me odprtje avtoceste ni spodbudilo dovolj, da bi nekaj o tem napisal še za prvo osebo ednine. Saj, to je še najlažje. Reči in meni napisati. A ne vem, kako mi bo uspelo, da bi se izognil tisti »štenkarski« dinamiki komentarja in zaplaval v kakšne bolj pozitivne vode ?
Okej, dejstvo je, da imamo Prekmurci, v navednicah, odprto pot na vzhod, do Budimpešte ali še bolj pomembno, da se prebivalci Beltinec, Odranec, Črenšovec, Hotize, Kapce, Gaberja, obeh Lakošev in vseh ostalih vasi, v katere siva pot pelje po od težko-kategornih vozil utrujenih kolesnicah. Niti pod razno si ne morem predstavljati, kako je bilo živeti v eni od hiš mimo katere je dnevno peljalo na tisoče tovornjakov. A to je sedaj že, upajmo, zgodovina. Ni pa zgodovina odprtje avtocestnega odseka med Lendavo in Pincami. Od Lendave pa do Pinc je potekal relativno miren promet. Mejni prehod Pince – Törnyszentmiklos je bil namenjen zgolj državljanom Slovenije in Madžarske, nekoliko povečan promet pa se tam zgodi v septembru in oktobru, ko se začne trgatev in to je to. Pardon, to je BILO to. Če se kdo še tega ni zavedel pred dvema letoma, ko so avtocesto začeli graditi je pač nekoliko zaspal ali pa ga ni zmotil prah v zraku, ki so ga dvigovali divjaški »kiperji« z gradbišča in se je le – ta nato polegel po okoliških poljih in vrtovih. Skratka, če so prebivalci Čentibe, Doline in Pinc, pa tudi Gančan in še kakšne vasice dobrih deset kilometrov avtoceste prej, živeli mirno so sedaj ti časi mimo. Skorajda mimo, v teh mesecih imajo namreč priložnost, da se navadijo na počasne, težke, v neenakomernih valovih prihajajoče zvoke tovornjakov iz neposredne bližine med tednom. Ko bodo enkrat odprli avtocesto med Vučjo vasjo in Lenartom – pravijo da oktobra – bodo kamijondžije na delu ali pa na poti k svojim družinam tudi v soboto in nedeljo, ob katerikoli uri. Takrat bodo, na primer prebivalci Pinc ugotovili, da je tukaj nekaj hudo narobe. Hrupa prej ni bilo in lahko so živeli svoje spokojno življenje, daleč, najdlje, od vseh v državi. Seveda si želim, da bodo ali pa so že ugotovili, da ni zvočni ograj, protihrupnih zidov. Še bolj si želim, da jih bodo že v kratkem postavili in da le-te čakajo tam nekje na bakovski ulici v Soboti v Darsovi bazi za namestitev. Če ne, predlagam, da se krajani, ki jih je hrup že začel motiti, čim prej, dokler je žezlo še vroče in volitve pred vrati, organizirajo in zahtevajo svoje. Da se jim ne bo zgodila ulica Ob progi v Murski Soboti na račun železniškega prometa.
Pa še to: kar Kreslin govori v enem izmed jinglov, da se bo Murski val še bolje slišal do LJ, ko bo avtocesta je žal zavajanje. Murski val se bo z izgrajeno avtocesto le prej, časovno, izgubil in izvaloval v poplavi štajerskih in hrvaških valov vseh sort. Zakon fizike. Na žalost.
Predvajano na Radiu Murski Val 94,6 & 105, 7 UKV Stereo zgoraj navedenega datuma !
Okej, dejstvo je, da imamo Prekmurci, v navednicah, odprto pot na vzhod, do Budimpešte ali še bolj pomembno, da se prebivalci Beltinec, Odranec, Črenšovec, Hotize, Kapce, Gaberja, obeh Lakošev in vseh ostalih vasi, v katere siva pot pelje po od težko-kategornih vozil utrujenih kolesnicah. Niti pod razno si ne morem predstavljati, kako je bilo živeti v eni od hiš mimo katere je dnevno peljalo na tisoče tovornjakov. A to je sedaj že, upajmo, zgodovina. Ni pa zgodovina odprtje avtocestnega odseka med Lendavo in Pincami. Od Lendave pa do Pinc je potekal relativno miren promet. Mejni prehod Pince – Törnyszentmiklos je bil namenjen zgolj državljanom Slovenije in Madžarske, nekoliko povečan promet pa se tam zgodi v septembru in oktobru, ko se začne trgatev in to je to. Pardon, to je BILO to. Če se kdo še tega ni zavedel pred dvema letoma, ko so avtocesto začeli graditi je pač nekoliko zaspal ali pa ga ni zmotil prah v zraku, ki so ga dvigovali divjaški »kiperji« z gradbišča in se je le – ta nato polegel po okoliških poljih in vrtovih. Skratka, če so prebivalci Čentibe, Doline in Pinc, pa tudi Gančan in še kakšne vasice dobrih deset kilometrov avtoceste prej, živeli mirno so sedaj ti časi mimo. Skorajda mimo, v teh mesecih imajo namreč priložnost, da se navadijo na počasne, težke, v neenakomernih valovih prihajajoče zvoke tovornjakov iz neposredne bližine med tednom. Ko bodo enkrat odprli avtocesto med Vučjo vasjo in Lenartom – pravijo da oktobra – bodo kamijondžije na delu ali pa na poti k svojim družinam tudi v soboto in nedeljo, ob katerikoli uri. Takrat bodo, na primer prebivalci Pinc ugotovili, da je tukaj nekaj hudo narobe. Hrupa prej ni bilo in lahko so živeli svoje spokojno življenje, daleč, najdlje, od vseh v državi. Seveda si želim, da bodo ali pa so že ugotovili, da ni zvočni ograj, protihrupnih zidov. Še bolj si želim, da jih bodo že v kratkem postavili in da le-te čakajo tam nekje na bakovski ulici v Soboti v Darsovi bazi za namestitev. Če ne, predlagam, da se krajani, ki jih je hrup že začel motiti, čim prej, dokler je žezlo še vroče in volitve pred vrati, organizirajo in zahtevajo svoje. Da se jim ne bo zgodila ulica Ob progi v Murski Soboti na račun železniškega prometa.
Pa še to: kar Kreslin govori v enem izmed jinglov, da se bo Murski val še bolje slišal do LJ, ko bo avtocesta je žal zavajanje. Murski val se bo z izgrajeno avtocesto le prej, časovno, izgubil in izvaloval v poplavi štajerskih in hrvaških valov vseh sort. Zakon fizike. Na žalost.
Predvajano na Radiu Murski Val 94,6 & 105, 7 UKV Stereo zgoraj navedenega datuma !
Prva oseba ednine - regio referndumdumska
Pa smo ga doživeli in preživeli. 12. referendum je za mlado državo kot je Slovenija svojevrsten rekord in nas postavlja ob bok sami starosti - Švici. Ja, v Švici so prav tako mahnjeni na referendume in referendumska vprašanja. Na referendume dajejo tudi, navidezno nepomembne, pobude posameznikov. Kakšnega pol leta nazaj je mali podjetnik Thomas Minder, dal pobudo za referendum proti pohlepu menedžerjev.
Če je prišlo do referenduma ne vem, niti nisem preverjal. Bolj me je to spomnilo na dejstvo, da se pohlepnemu menedžerju v novi, lepi – držite ga lopova - slovenščini reče tajkun. To je tista zgodba, ko se sponzor naveliča ali pa vidi, da mu sponzoriranec uhaja po svoje, pospravi denarnico in gre drugam. Potem pa užaljene tetke in strički udrihajo po njem, kateremu so mu prej dovolili, da počne vse razen vodenja države, kot tajfun po Mjanmaru. Da ne bo pomote, z novo ali pa novo-staro vladajočo garnituro ne bo nič drugače.
Včerašnji referendum je bil posvetovalne narave, kar pomeni, da so politiki dali svojemu ljudstvu nalogo, da poda mnenje, o pokrajinah. Ljudstvo, ki je odvisno in hkrati zasvojeno s plehko vsebino rumenega tiska, mednje spadajo tudi zgodbe o tajfunih nad tajkuni, se je sedaj naenkrat specializiralo za strokovno debato – regionalizacijo Evrope in Slovenije. Vse skupaj me spominja na eno izmed vojnih epizod Nadrealistov, ko so junaki serije osamosvajali kompletni inventar države. Dobesedno. Obstajala je celo neodvisna in suverena država Hodnik v stanovanju 12, v petem nadstropju dotične stolpnice v dotični ulici.
Okej. Strinjam se, da do regionalizacije države mora priti, a hkrati priznavam, da vem o tem veliko premalo, da bi si o tem upal, kar tako, odločati. Še dobro, da o tem nismo odločali mi, ampak bodo šele, in to ponovno, poslanci in poslanke. Ampak, ker so naši politiki zvite zverinice so si priredili še eno cirkuško predstavo v kateri smo mi zgolj statisti oni pa glavni cirkusanti.
Eni se bodo sedaj šopirili kot pavijani pred parjenjem, drugi protestirali kot lačni šimpanzi. Skratka statistiko in ustavo bodo zlorabljali, kot Fritzl svoje najdražje. Dejstvo pa je, da bi to morali, ker so za to izvoljeni, med seboj zrelo debatirati in parlamentirati tam kjer jim je mesto. Zato so plačani. Ne pa, da manipulirajo z vsemi nami.
Za teh, skoraj štirih milijonov evrov, bi lahko nabavili vsaki bolnišnici v Sloveniji eno magnetno resonanco ali zgradili pediatrično kliniko, posodabljali onkološke oddelke poleg tega še poslali na tisoče slovenske dece na morje, ker njihovi starši tega ne bodo zmogli. Skratka dosti »pejnez« za zelo malo muzike. Slabe muzike.
Prispevek je bil predvajan na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 FM - enkrat po posvetovalnem referendumu o pokrajinah.
Če je prišlo do referenduma ne vem, niti nisem preverjal. Bolj me je to spomnilo na dejstvo, da se pohlepnemu menedžerju v novi, lepi – držite ga lopova - slovenščini reče tajkun. To je tista zgodba, ko se sponzor naveliča ali pa vidi, da mu sponzoriranec uhaja po svoje, pospravi denarnico in gre drugam. Potem pa užaljene tetke in strički udrihajo po njem, kateremu so mu prej dovolili, da počne vse razen vodenja države, kot tajfun po Mjanmaru. Da ne bo pomote, z novo ali pa novo-staro vladajočo garnituro ne bo nič drugače.
Včerašnji referendum je bil posvetovalne narave, kar pomeni, da so politiki dali svojemu ljudstvu nalogo, da poda mnenje, o pokrajinah. Ljudstvo, ki je odvisno in hkrati zasvojeno s plehko vsebino rumenega tiska, mednje spadajo tudi zgodbe o tajfunih nad tajkuni, se je sedaj naenkrat specializiralo za strokovno debato – regionalizacijo Evrope in Slovenije. Vse skupaj me spominja na eno izmed vojnih epizod Nadrealistov, ko so junaki serije osamosvajali kompletni inventar države. Dobesedno. Obstajala je celo neodvisna in suverena država Hodnik v stanovanju 12, v petem nadstropju dotične stolpnice v dotični ulici.
Okej. Strinjam se, da do regionalizacije države mora priti, a hkrati priznavam, da vem o tem veliko premalo, da bi si o tem upal, kar tako, odločati. Še dobro, da o tem nismo odločali mi, ampak bodo šele, in to ponovno, poslanci in poslanke. Ampak, ker so naši politiki zvite zverinice so si priredili še eno cirkuško predstavo v kateri smo mi zgolj statisti oni pa glavni cirkusanti.
Eni se bodo sedaj šopirili kot pavijani pred parjenjem, drugi protestirali kot lačni šimpanzi. Skratka statistiko in ustavo bodo zlorabljali, kot Fritzl svoje najdražje. Dejstvo pa je, da bi to morali, ker so za to izvoljeni, med seboj zrelo debatirati in parlamentirati tam kjer jim je mesto. Zato so plačani. Ne pa, da manipulirajo z vsemi nami.
Za teh, skoraj štirih milijonov evrov, bi lahko nabavili vsaki bolnišnici v Sloveniji eno magnetno resonanco ali zgradili pediatrično kliniko, posodabljali onkološke oddelke poleg tega še poslali na tisoče slovenske dece na morje, ker njihovi starši tega ne bodo zmogli. Skratka dosti »pejnez« za zelo malo muzike. Slabe muzike.
Prispevek je bil predvajan na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 FM - enkrat po posvetovalnem referendumu o pokrajinah.
Prva oseba ednine 28. julij 2008
Če bi sodili po zadnjih dveh tednih, prihajajočih dneh ali pa tudi preteklih mesecih, bi lahko dejali, da je Pomurje središče festivalov Slovenije. Seveda bi takšna ocena bila veliko pretiravanje, festivali se dogajajo povsod po Sloveniji in so del poletne turistične in kulturne, če hočete kulturno turistične ponudbe. A imamo v Pomurju eno težavo. Vse preveč je festivalov, ki so lokalnega značaja in nimajo teže - Folklornega festivala v Beltincih in lotmerškega festival filma in vina Grossmann, ne štejem - med festivali v Sloveniji oziroma Evropi. Saj v tem ni nič narobe, bi lahko rekli, glavno da se dela, da se dogaja. Glavno, da se imajo tisti, ki si ne morejo privoščiti dopusta ali pa tisti, ki se nikakor ne morejo sprijazniti s kratkim dopustovanjem ali pa tisti, katerim festivalska poletja, zahajanje na festivale, predstavljajo dopust, lahko nekam odpravijo in se za tiste dva, tri, štiri dni, vsak teden odklopijo. In prav pri slednjih izgubljamo na veljavi. Lokalna kulturno-menedžmentska in lokalno politična scena zadolžena za turizem se tega ali nočeta zavedati ali pa med svojimi ljudmi enostavno nimajo osebe, ki bi si kadarkoli ogledala, na primer, nam bližnji Wiesen na avstrijskem Gradiščanskem ali pa malo bolj oddaljeni, a še vedno slovenski Tolmin. O čem govorim. Ne znamo narediti festivala, ki bi pritegnil množico. Recimo nekaj tisočih slovenskih in iz, vsaj sosednjih držav, festivalskih turistov. Naši festivali so zgolj poletne različice tistega, kar se dogaja celo leto v zaprtih prostorih. Če neko a la Prljavo kazalište odigra pozimi v neki diskoteki in nato poleti pride na asfalt pod šotorjem to še ni festival. No, je, a to ni to. Prej bi veljalo reči, da gre za večdnevno veselico v pravem pomenu. Pa ne zaradi vsebine in skupine, da ne bo pomote. Ne razumem, zakaj še nihče ni odločil in kupil, ali pa zakupil, par hektarjev zemlje uredil infrastrukturo in začel celo zadevo tržiti. Poglejte samo Sotočje pri Tolminu. V dobrih treh tednih se je tam obrnilo skoraj dvajset tisoč ljudi. A teh dvajset tisoč tja ni prišlo za en sam večer. Ne, ti so tam ostali in uživali ter se tako in drugače veseljačili. Spali v kampu, hostlu, privat sobah, apartmajih. Trošili denar v gostilnicah, lokalih, čez šli na oglede bližnjih turističnih znamenitosti. Ne samo mladina, tudi družine. Poleg tega je okoli sto lokalnih diklin in dečkov več dobilo študentsko zaposlitev. Skratka ena sama turistična storitev. Ko se je reggea festival za eno leto preselil na Koroško so tolminski gostinci in turstični delavci celo leto prosili organiztorja in pritiskali na občino, naj vendarle vrne festival v Tolmin. V Pomurju imamo idealne pogoje, da postanemo glavna festivalska regija v tem delu Evrope. Prav tako imamo ljudi, ki znajo, kako se pravi festival dela. In vem kaj govorim, ker sem videl veliko festivalov, pri njih sodeloval tako in drugače. Upam, da bo kdo ukradel to idejo ali pa me kdaj pocukal za rokav. Do takrat pa predlagam, da vsi podpremo in obiskujemo tisto, kar imamo.
Prispevek je bil predvajan 28. julija 2008 na Radiu Murski val 94,6 & 105,7 FM Stereo
Prispevek je bil predvajan 28. julija 2008 na Radiu Murski val 94,6 & 105,7 FM Stereo
Prva oseba ednine 5. september 2008
Verjamem, da vas je med vami tudi nekaj takih, ki vam predvolilni golaž spreminja dvanajsternik v trinajsternik, ki preklapljate med televizijskimi postajami, ko le ta ali ta kandidat, kandidatka odpreta usta. Ko vidite lokalnega nepomembneža, ki seveda misli da to ni, kako se slini okrog nič hudega slutečih, povsem naivnih upokojenih ženicah, raznih vaških aktivov. Neokusno je pa vse skupaj prav zaradi tega, ker vsak cvili po svoje in piha v svoj rog ter na duše zaslepljencev ter zaslepljenk, v resnici pa imajo prav vsi le en cilj, okej dva: rešiti svoj eksistenčni položaj ali pa logično nadgraditi uradniško kariero. Plemenitega dejanja in dejavnika v dnevni politiki ne boste našli.
Pustimo to. V Murski Soboti so odprli novo glasbeno šolo. Ker živim v njeni neposredni bližini se komaj veselim dneva, ko bodo prenehali za glasbeno šolo graditi tiste tri bloke – mi smo jih že poimenovali »Keramični bloki« - in se bo tisti prisrčni otroški »cigu migu« začel še bolj jasno razlegati po slepem črevesu Cvetkove ulice. Najbolj pa me, kot glasbenega zanesenjaka, veseli dejstvo, da lahko iz učilnic slišim, vsaj tako je bilo v torek, skupinsko igranje mladih inštrumentalistov. To je bilo v mojih časih obiskovanja glasbene šole skorajda nepredstavljivo. Vse skupaj je bil le en dolgočasen dril, preigravanje etud in sonat tja v tri dni. Kot da ni za razvoj glasbenika pomembno prav to, da je sposoben igrati v duetu, triu ali kakšni večji formalni ali neformalni skupini. To je tisto, kar loči dobre glasbenike od dobrih. Poznam kar nekaj kitaristov, ki so fenomenalni. Pravi virtuozi, a v skupini nimajo mesta. Ne da jih nobeden noče. Sami se v skupini ne znajdejo. Ne znajo se podrediti timskemu delu, timski dinamiki, tempu, vsemu temu, kar je več kot potrebno za dobro skupino. Bend če hočete. Še bolj sem z veseljem poslušal vaje te skupine, ker so daleč od tipičnih predstav o tem, kaj komorna zasedba je, tako takim skupinam namreč rečejo v glasbenih šolah, saj je šlo za skupino tolkalistov in tolkalistk ob spremljavi klavirja. Fenomenalno in to v Soboti, v Prekmurju, pri nas !! Upam, da se tega vodstvo glasbene šole zaveda in da bodo tovrstno početje vseh njihovih skupin podpirali, kajti le na takšen način lahko iz sebe naredijo šolo presežkov. To je edini način, da razvijejo pri svojih varovancih željo po nadaljnjem udejstvovanju v glasbi. Ker vse preveč je tistih, ki po šestih letih nehajo igrati instrument za vekomaj. Za tiste, ki so izraziti in nadarjeni solisti, se ni za bati. Ti bodo verjetno šli v kakšno srednjo glasbeno in bodo tam naprej harali s svojimi hitrimi prsti. Pa še to: ne vem kdaj bo uradna otvoritve glasbene šole, a po mojem ne bomo tako dolgo čakali, kot so to učenci, učenke in vsi zaposleni na Srednji ekonomski šoli v Murski Soboti. Ta je bila uradno odprta šele danes. Čeprav se je tam pouk začel že 3. januarja. Ni mi znano, zakaj temu tako. Verjetno bodo oziroma so rekli, da so čakali na september, ker je to bolj »šolsko«. Lahko pa predvidevam, da če glasbene šole ne odprejo do 19. septembra, le-ta – sklepam - ne bo odprta do naslednjih lokalnih volitev ali pa morda predčasnih državnozborskih, če jih bomo imeli seveda. Odvisno, kaj bo iz Finske prinesel Dedek mraz.
Prispevek je bil predvajan 5. septembra 2008 na 94,6 & 105,7 MhZ UKAVÉ
Pustimo to. V Murski Soboti so odprli novo glasbeno šolo. Ker živim v njeni neposredni bližini se komaj veselim dneva, ko bodo prenehali za glasbeno šolo graditi tiste tri bloke – mi smo jih že poimenovali »Keramični bloki« - in se bo tisti prisrčni otroški »cigu migu« začel še bolj jasno razlegati po slepem črevesu Cvetkove ulice. Najbolj pa me, kot glasbenega zanesenjaka, veseli dejstvo, da lahko iz učilnic slišim, vsaj tako je bilo v torek, skupinsko igranje mladih inštrumentalistov. To je bilo v mojih časih obiskovanja glasbene šole skorajda nepredstavljivo. Vse skupaj je bil le en dolgočasen dril, preigravanje etud in sonat tja v tri dni. Kot da ni za razvoj glasbenika pomembno prav to, da je sposoben igrati v duetu, triu ali kakšni večji formalni ali neformalni skupini. To je tisto, kar loči dobre glasbenike od dobrih. Poznam kar nekaj kitaristov, ki so fenomenalni. Pravi virtuozi, a v skupini nimajo mesta. Ne da jih nobeden noče. Sami se v skupini ne znajdejo. Ne znajo se podrediti timskemu delu, timski dinamiki, tempu, vsemu temu, kar je več kot potrebno za dobro skupino. Bend če hočete. Še bolj sem z veseljem poslušal vaje te skupine, ker so daleč od tipičnih predstav o tem, kaj komorna zasedba je, tako takim skupinam namreč rečejo v glasbenih šolah, saj je šlo za skupino tolkalistov in tolkalistk ob spremljavi klavirja. Fenomenalno in to v Soboti, v Prekmurju, pri nas !! Upam, da se tega vodstvo glasbene šole zaveda in da bodo tovrstno početje vseh njihovih skupin podpirali, kajti le na takšen način lahko iz sebe naredijo šolo presežkov. To je edini način, da razvijejo pri svojih varovancih željo po nadaljnjem udejstvovanju v glasbi. Ker vse preveč je tistih, ki po šestih letih nehajo igrati instrument za vekomaj. Za tiste, ki so izraziti in nadarjeni solisti, se ni za bati. Ti bodo verjetno šli v kakšno srednjo glasbeno in bodo tam naprej harali s svojimi hitrimi prsti. Pa še to: ne vem kdaj bo uradna otvoritve glasbene šole, a po mojem ne bomo tako dolgo čakali, kot so to učenci, učenke in vsi zaposleni na Srednji ekonomski šoli v Murski Soboti. Ta je bila uradno odprta šele danes. Čeprav se je tam pouk začel že 3. januarja. Ni mi znano, zakaj temu tako. Verjetno bodo oziroma so rekli, da so čakali na september, ker je to bolj »šolsko«. Lahko pa predvidevam, da če glasbene šole ne odprejo do 19. septembra, le-ta – sklepam - ne bo odprta do naslednjih lokalnih volitev ali pa morda predčasnih državnozborskih, če jih bomo imeli seveda. Odvisno, kaj bo iz Finske prinesel Dedek mraz.
Prispevek je bil predvajan 5. septembra 2008 na 94,6 & 105,7 MhZ UKAVÉ
Prva oseba ednine 5. avgust 2008
Mesec dni po tistem, ko je, prav nič uradniški, minister magister Žerjav uvedel vinjete, se kažejo prvi učinki tega prekletstva za centralne Slovence in Slovenke ter Hrvate. A te nalepke niso prav nič preklete za državni proračun oziroma blagajno Darsa, direkcij za ceste kogar koli že. Skoraj 3000 grešnikov, švercerjev se je že soočilo s plačilom kazni in če tako na grobo računam je to nekje med 900 tisoč in 2.400.000 evri. Ni slabo. Za šentviški mort bi moralo zadostovati. Sicer mi še zmeraj ni jasno zakaj niso še uvedli tako, s strani sosedov, zaželenih x-dnevnih vinjet. Recimo, da smo malo zlobni in naredimo sedem dnevne. Vinjeto kupiš v soboto in ti naslednjo nedeljo več ne velja ter moraš kupiti novo. Aritmetično zaporedje pač. Takšna vinjeta pa bi stala recimo 13,5 evra. To bi bila računica. Sploh, če sodim po avstrijskih nalepkah, ko se vozim po Gorenjskem, in vidim za četrtino četrtine prelepljenega vetrobranskega stekla, z dotičnimi vinjetami iste barve, iste letnice. Si predstavljate, da prav ta slovencelj kupi 5 nalepk na leto ? Sodeč po avstrijskih vinjetah je to celo mogoče. Pa da ne govorim o Poljakih, Čehih, Slovakih. Kaj o njih. Predstavljajte si Hrvate. Vsakokratni skok v Graz bi jih stal eno 7-dnevno vinjeto. In Hrvati se radi gredo šoping v Grazu, skorajda tako množično in pogosto, kot da bi beseda šoping izhajala iz šopanja. Kakorkoli že je to vse ena fikcija in še eno nakladanje z moje strani. Vsekakor pa je resnica sledeča. Z vinjetami smo si ali pa so pristojni, minister Žerjav, kdorkoli že, naredili največjo pozitivno potezo v smislu promocije Slovenije. Zakaj ? Ker so se nekateri tujci odločili, da jim neki palčki od naroda že ne bodo ukazovali in jih zaračunavali – halo, vinjeta stane tri hamburgerje na Hvaru - raje uberejo lokalne in magistralne ter še kakšne slovenske super ceste in se vozijo in vozijo. Preko Haloz, Slovenskih goric, Dravskega polja, Krasa, Brkinov itd.. K sreči jih ni veliko, a sem se minulo nedeljo prepričal, kako simpatična je lahko skupina štirih avtomobilov z nemškimi registracijami tam nekje v bližini Majšperka na neutrjeni bankini zatopljena v zemljevid, kot Zdenka v sir. Poljak na Ptuju je sicer bulil v svoj gps. Dobrodošli v Sloveniji.
Prispevek je bil predvajan 5. avgusta 2008 na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 Sonido Estereo
Prispevek je bil predvajan 5. avgusta 2008 na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 Sonido Estereo
Prva oseba ednine 4.oktober 2008
Kdor ne mara živali, ne mara ljudi. S to krilatico sem bil v svojem življenju »nagrajen« že nič koliko krat. »Nagrajen« za iskrenost, da se razumemo. Pač, nisem ljubitelj živali oziroma če sem bolj natančen: nisem ljubitelj hišnih ljubimcev, psov, mačk, okrasnih ptic, hrčkov in še bi lahko našteval. Seveda nimam nič proti temu, da nekateri naravnost obožujejo te svoje kosmate in pernate prijatelje. In prav ti navdušenci ter navdušenke, bi naj po prej omenjeni krilatici ali nje analogiji marali ljudi. Pa je zmeraj tako ? Po mojih izkušnjah ne. Poznam osebo, ki odkrito sovraži otroke. Njeno stališče je namreč, da se z otrokom lahko pogovarja šele, ko le-ta dopolni deset ali dvanajst let. A, glej ga zlomka, ta ista oseba, si je pred leti omislila majhnega kužka, psičko, s katero se pogovarja kot z nekaj mesečnim otrokom. Očitno gre za kompenzacijo sem si mislil, a me je kaj hitro minila misel na to tezo, saj sem še isti dan od taiste osebe doživel hladen tuš. V bistvu ga je njena psička, ki je vsaj za moje pojme, bila deležna ničesar drugega kot psihičnega in fizičnega nasilja. In če se do nje obnaša, kot do svoje hčerke, sem si mislil, potem še dobro da nima otrok.
To ni osamljeni primer. Ljubitelji živali so velikokrat tudi mučitelji živali. Med ljubeznijo in sovraštvom je tanka linija. Ne rečem, da ste prav vi, ki imate svoje male prijatelje neskončno radi, taki kot prej omenjena oseba. A, če ste se v opisu prepoznali potem verjemite, da ste nasilnež ali nasilnica. Mogoče tega ne kažete v odnosu do ljudi, ker vas izdaja »pogum« ali pa ste ena od oseb, ki so podvržene psihičnemu maltretiranju, bog ne daj, fizičnemu, pa se zato raje zneste na svojem štirinožnem sopotniku. Ja, psi so pač, za razliko od mačk, bolj pohlevnega značaja in priročnejši za tovrstno izživljanje. Skratka, ko vam bo kdo kdaj rekel, da v kolikor ne marate živali, ne marate ljudi, le modro molčite in ga, jo opazujte kako se on, ona obnašata do živali ter nato potegnite pod črto. Sam menim, da se kot prvo moramo razumeti in imeti radi ljudje, da bi lahko imeli radi tudi druga živa bitja. K pisanju tega prispevka me je navdihnil današnji svetovni dan varstva živali.
Prispevek je bil bran v živo 4. oktobra 2008 na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 MhZ UKV fuckin' Stereo
To ni osamljeni primer. Ljubitelji živali so velikokrat tudi mučitelji živali. Med ljubeznijo in sovraštvom je tanka linija. Ne rečem, da ste prav vi, ki imate svoje male prijatelje neskončno radi, taki kot prej omenjena oseba. A, če ste se v opisu prepoznali potem verjemite, da ste nasilnež ali nasilnica. Mogoče tega ne kažete v odnosu do ljudi, ker vas izdaja »pogum« ali pa ste ena od oseb, ki so podvržene psihičnemu maltretiranju, bog ne daj, fizičnemu, pa se zato raje zneste na svojem štirinožnem sopotniku. Ja, psi so pač, za razliko od mačk, bolj pohlevnega značaja in priročnejši za tovrstno izživljanje. Skratka, ko vam bo kdo kdaj rekel, da v kolikor ne marate živali, ne marate ljudi, le modro molčite in ga, jo opazujte kako se on, ona obnašata do živali ter nato potegnite pod črto. Sam menim, da se kot prvo moramo razumeti in imeti radi ljudje, da bi lahko imeli radi tudi druga živa bitja. K pisanju tega prispevka me je navdihnil današnji svetovni dan varstva živali.
Prispevek je bil bran v živo 4. oktobra 2008 na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 MhZ UKV fuckin' Stereo
Prva Prva oseba ednine
Pred kakšnimi osemnajstimi leti, leto gor ali dol, smo imeli v osnovni šoli nekakšen informativni dan. Bojda, po ne vem čigavih kriterijih, smo bili dovolj zreli in stari, da se seznanimo s poklici, ki nas veselijo oziroma s tistim kar bi radi postali, ko bomo veliki. Sam se, kljub temu, da bi lahko šel na več različnih ogledov, odločil, da grem zgolj k Fafleki. Tam je namreč Murski val imel svoj studio. Ko sem prišel tja, nisem bil vznemirjen. Počutil sem se zelo domače, povsem sproščeno, pripravljenega na zajebancijo in takojšnje javljanje v eter. Kaj je lahko boljšega za največjega tremaša, med najbolj nastopanja pred javnostjo željnimi golobradci, kot sem bil sam. Mikrofon, slušalke, rdeča luč, nakladaš in nobeden te ne vidi. Bilo mi je tako všeč, da mi je, takrat še murskovalovka, Danila Hradil, rekla naj pridem jutri ponovno, da bom njen gost v jutranjem programu. Ker je Faflek v moji soseski in ker nerad zamujam sem bil tam veliko prezgodaj, kljub zelo zgodnji uri. Okej, intervju smo opravili in to je bilo to. Ko rano rani, rano dan za J. Kasneje me je gospod, skoraj psiholog, prepričeval, da ne bom naredil gimnazije, da testi kažejo, da nisem sposoben za študij in tako dalje. Na moje odgovore, da bi rad delal v poslu, kjer bom imel opravka z ljudmi, kjer bo akcija ter da bi rad stalno komuniciral z ljudmi, mi je dejal, da ima rešitev – trgovska šola. Super, a sam sem menil nasprotno in k sreči so me starši podpirali. Po vseh bitkah in zaceljenih ranah sem se prebil tudi do diplome na Fakulteti za socialno delo, kot socialni delavec celo prišel na Center za socialno delo, pa do naziva strokovni delavec, soustanovil Zavetišče za brezdomne osebe Murska Sobota in tako dalje. Kjerkoli so mi »štemplali« delavsko knjižico, sem bodisi naletel na ravnodušen birokratski ustroj, z redkimi izjemami v njegovih vrstah, bodisi do šalabajzerjev iz nevladnih vrst, ki služijo na račun bede drugih in to prekleto uspešno. No, da ne bo pomote, saj ne služijo ogromno, a glede na to koliko se pritožujejo, so prej materialisti, kot altruisti. Skratka, rekli so mi da ščijem proti vetru, da so to Kristusova leta, čeprav še nisem v teh letih, ter da ne vem kaj bi rad. Jaz, prva oseba ednine, sledim in sem zvest samo sebi in če si kaj želim v vsaki sekundi življenja je to to, da sem zdrav, da so zdravi vsi moji ter da imam notranji mir. Kombinacija samosvojskosti, usode in naključij me je ponovno pripeljala pred radijski mikrofon. Kot leta devetdeset, plus minus ena, pa velikokrat nasproti mene sedi tudi Feri, ki je kot tonski mojster delal že takrat. Zanimivo, ha ?!
Prispevek je bil predvajan enkrat konec maja 2008 na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 Mhz UKV Stereo
Prispevek je bil predvajan enkrat konec maja 2008 na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 Mhz UKV Stereo
Naročite se na:
Objave (Atom)
Objave
