ČAS ZA SLINJENJE

Polž. S to živaljo najprej povežemo slinjenje in počasnost. Pravzaprav ne vemo, kaj delajo, razen da delajo škodo na vrtninah in da so prekleto počasni. Včasih se zdi, kot da so se vzeli iz zemlje, padli z neba. Zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš. Nekateri jih poberejo in vržejo stran, drugi pohodijo, spet tretji posipajo s soljo, četrtim se gabijo.
Osebno me spominjajo na politike. Na politike v predvolilnem času in času tam nekje pred polovico mandata. Bodisi se na veliko slinijo, bodisi so počasni in sploh ne vemo, kaj delajo. Seveda obstajajo tudi izjeme. Poznam recimo nekaj pomurskih županov ali veljakov, ki so vse prej kot kar koli od naštetega. Toda že prej omenjeni so živina na vrhu lestvice orwellovske živalske farme in so žal svinje in polži hkrati. Slinijo se, da je križ, slinast križ.

Verjetno je bilo podobno tudi včeraj v bližini nedelujočega broda pri Hotizi. Prvi premier samostojne Slovenije, danes ugledni, vsaj tako pravi njegov PR-ovski štab, evropski poslanec se je čisto naključno mudil tam, kjer od časa do časa navidezno tleča žerjavica vzplamti v ogenjček. V sovraštvo pred bogom enakimi ljudmi. Sovraštvo, ki ga ni in ga ne bi smelo biti. Sovraštvo, ki ga od časa do časa za promocijo nekih egomanijakov in na račun nabiranja političnih točk z vzvodi populizma razpihujejo duše-ne-brižni politiki, politikanti in njihovi hujskači. Žalostno. Poleg tega se politik in politikanti, ki so bili na oblasti takrat, ko bi se administrativne stvari s sosedi Hrvati morale rešiti, se pravi v začetku devetdesetih, s tem, vsaj tako kaže danes, niso ukvarjali. No, saj bratranci Hrvati in sestrične Hrvatice niti niso imeli časa. Bili so v vojni. Naši demosovci pa so se, recimo da, šele učili resnične politike. Nič zato. A vseeno mi gre pošteno na jetra in druge organe, tudi spolnega, da sedaj trobijo v populistični rog in nabirajo simpatije – se slinijo – da bi le dobili svoj sedež v Bruslju, kjer bodo daleč od resničnih vsakdanjih problemov delali sicer pomembna dela, ki pa še zdaleč niso tako pomembna, kot je krpanje vašega mesečnega družinskega proračuna. Vi ji ali mu boste s tem, da se je malo poslinil/poslinila, dali glas in z malo sreče omogočili več kot dostojno življenje naslednjih nekaj let. »Puca« njemu ali njej za vse vaše probleme, katastre, davščine, brode, kontrole, posege v človekove pravice in podobno. Kajti takrat pride na vrsto podoba polža, ki se vleče – počasi vleče. In ko boste svojo izvoljeno osebo iskali, bo ponovno tako, kot je s polži. Enkrat jih boste videli, drugič spet ne. Prihajali bodo počasi, za seboj ne bodo pustili veliko koristi, škodo boste opazili zgolj vi. Razlika je le, da jih ne morete pohoditi, prej bodo oni vas, niti ga ne morete pobrati in vreči stran, ker to fizično ne gre, posoliti pa jih tudi ni vredno, saj jim soli še zdaleč ne manjka.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

JÁKO PRESENEČENJE

Se spomnite »pizzabooma« in obrambnih dnevov. Tisti rojeni še za časa zadnjih izdihljajev maršala Tita bi skorajda morali vedeti o čem govorim. In kaj imata ta dva, recimo, pojava skupnega ? Presenečenje. Saj veste, slogan »Nič nas ne sme presenetiti« in »Pizza presenečenja«. Zadevi sta v bistvu precej povezani. A o tem nekaj kasneje. Pred dvema tednoma sem na občinski seji ene od pomembnejših pomurskih občin ugotovil, da od obrambnega dneva nisem ničesar odnesel. Bil se presenečen, v negativnem smislu seveda, a če sem hotel preživeti sejo sem vse skupaj konvertiral v humor tipa bratov Coen, Slobodana Šijana in podobnih mojstrov humorja na drugo žogo. Skratka, eden od svetnikov je prepričeval in prepričal kolegice in kolega, za ljubi mir in čim prejšnji konec že itak predolge seje, da turistični delavec njihovega Zavoda za turizem in kulturo ne rabi znanja tujega jezika. Če sem natančnejši, ne rabi znati nemškega jezika. Kolegico svetnico, ki je izkušena turistična delavka, je njenemu nasprotovanju navkljub, odpravil, da naj ne trosi megle. Po njegovih podatkih nemški turisti v Pomurju, teh je od vseh tujih daleč največ, dobro govorijo angleški jezik. Saj je v Nemčiji računalniška pismenost na tako visoki ravni, da na račun – pazi (!!) – programskih jezikov, večina Nemcev in Nemk govori angleško. Problem rešen, služba za turističnega delavca - luzerja, ker ne zna nemško - zagotovljena. In to v času, ko je ena izmed šol, ki časti tri visoke jubileje, in je blizu omenjenemu občinskemu svetu, prejela posebno priznanje Goethejevega inštituta. Le – ta jim je daroval literaturo za učenje nemščine in opremil učilnico za učenje tega jezika, ki ga aktivno govori vsaj 90 milijonov ljudi. Znanje nemškega jezika očitno ni (več) pomembno, pa čeprav sta v teh dneh dva dijaka soboške Gimnazije postala absolutna državna prvaka v znanju nemškega jezika. Hecno. In jaz sem mislil, da sem od obrambnega dneva in od tekanja po Fazaneriji in soboškem kanalu kaj odnesel. Prekleto. No, v bistvu bi moral biti ves čas seje skoncentriran na podobo pizze presenečenja. Ta je bila še najbolj v duhu slogana NNNP. Čeprav so jo napovedovali kot jed s presenečenjem so zraven napisali kaj vse pride na testo. Nekateri so zraven dodali še sliko. Jáko presenečenje. Poleg tega je ime za ta tip pizze bilo, ponekod še zmeraj je, enako po vsej državi. Bivši in zdajšnji. Če bi se prej psihično dobro pripravil, bi lahko pričakoval pričakovano presenečenje. Kaj drugega od politikov, pardon, politikantov, kot »več istega«, pač ne moreš pričakovati.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si