VESELE SVÉTKE, ŽELIM !

Ne vem koliko vas je že šlo skozi letošnji koledar. Sklepam, da kar nekaj. A dajmo še enkrat, skupaj. Skozi praznike seveda, kaj bi drugega. Prvi, ki se nam po drugem januarju, kot bi rekel, Krjavelj »pred oči postavi« je 8. februar. Slovenski kulturni praznik, Prešernov dan. Dela prost dan »pade« na nedeljo. Naslednji praznik, ki sledi, tak dela prost dan je Velikonočni ponedeljek. Tu ni kaj za dodati. Še zmeraj je bil v ponedeljek, letos je to 13. april. Že dan prej je seveda velikonočna nedelja, a nedelja je nedelja. Gremo naprej. 27. april, Dan upora proti okupatorju, fašističnemu, da se razumemo, ponedeljek. Zakon. Končno prvi pravi dela prost dan. Tri dni kasneje, v petek, prvi maj. Praznik dela, praznik, ki bi po vse svetovnem gospodarsko ustrahovalnem vzdušju moral končno začeti pridobivati na stari slavi. Dela prost dan je tudi drugi maj. Vendar »pade« na soboto, tako da bo za večino zaposlenih in šolajočih zgolj sobota. Mesec in pol kasneje, na dan ko goduje Hinko se nam bo zgodil 25. junij, dan državnosti in to na četrtek. Verjamem, da bo za mnoge od vas tudi naslednji dan, torej petek, dela prost dan in podaljšek v vikend. Sledi Marijino vnebovzetje, 15. avgust, sobota. Pravi »dela prosti dan« za večino ponovno odpade. Ponedeljek 17. avgust, Dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom pa, žal, ni vreden prostega dne. Sobota in nedelja v letu 2009 sta rezervirana za »Dan reformacije« in »Dan spomina na mrtve«. To je že tretja sobota in druga nedelja v tem letu, ki bi tako in drugače bila dela prosta dneva. Zadnji petek letos bo rezerviran za Božič, Štefani in samostojnost ter enotnost države pa se bosta morala zadovoljiti še z enimi »že-itak-frei« dnevom.
In ker se po dnevu noč pozna bo 1. januar 2010 pisal zgodovino na petek, njegov podaljšek pa v soboto. Hja, pred nami ni nič kaj dodatnih prostih dni polno leto. A zadoščenje, delno, bodo po skoraj šestih letih dobili tisti, ki delajo v trgovinah. Kljub predhodnemu zakonodajnemu referendumu o obratovanju trgovin, ki je »uspel«, trgovine niso nikoli zares zaprla svoja vrata. Tokrat jih bodo vsaj dve nedelji, še nekaj sobot in dva ponedeljka. Takrat ko sta pa dva praznika na kupu, pa se vrata teh novodobnih cerkva itak odprejo, ker nam bo, kako simptomatično, »zmanjkalo kruha«. A, vsem dela prostim dnevom navkljub, obstajajo poklici in službe, ki delajo ne glede na to kateri dan v letu je. Saj veste, delavci v zdravstvu, policiji, gostinci, različnih življenjsko pomembnih storitvah in še bi lahko naštevali. Delali bomo tudi mi - radijci. No, mogoče pa bi res veljalo za dela proste dneve, vsaj v času zloglasne recesije, razglasiti, 15. september Dan vrnitve Primorske Sloveniji, pa že prej omenjeni 17. avgust ali pa kar današnji dan spomina na žrtve holokavsta. Da bi se nekaj prišparalo. A mislim, da bi slednje bilo v posmeh vsem žrtvam in njihovim svojcem te več milijonske morije, saj je antisemitizem še zmeraj prisoten in večina judomrznežev bi se na račun svoje zlobe, predvsem pa frustracij, doma praskalo po riti.

Objavljeno v oddaji "Prva oseba ednine" 27.01.2009, RADIO MURSKI VAL 94,6 & 105,7 UKV MHz !

LOBAMOTOMIJA

Vem, da mnogi med vami poznate socialno-spletno stran Facebook. No, ta virtualni svet ima predalček, aplikacijo, v katero lahko vpišete svoj t.i. status oziroma tisto, kar trenutno delate, ste delali, boste delali, vas navdihuje, navdušuje, gledate, poslušate in tako dalje. Skratka, da dovolite svetu svojih prijateljev, resničnih ali virtualnih ali oboje hkrati, da vedo o vas točno tisto, v kar ste vpeti skoraj natanko tisti isti trenutek. In ko sem v torek po kosilu zagnal računalnik prebrskal pošto in »odsurfal« na Facebook zagledam pred sabo en kup omenjenih statusov v katerih piše »Go, Obama«, »polna čustev gledam ustoličenje Obame«, »Obama je že predsednik, juhuu«, »Yes, we can!«. Okej, nič spornega. Volivci in volivke novopečenega kralja sveta so navdušeni, da je zmagal njihov izbranec, bi lahko rekli. Toda ne! Omenjene stavke so pisali Slovenci in Slovenke. In tukaj je po mojem mnenju nekaj zelo narobe in hkrati ni. Trik je namreč uspel v celoti, saj je Obamin komunikacijski ustroj zmagal na celi črti. Pa vendar. Celotna stvar že kliče po znamenitem Boratu, liku angleškega komedijanta židovskega rodu Sache Barona Cohena, ki se je kot kvazi kazahstanec tako zelo ponorčeval iz Američanov, kot se Michael Moore, ni mogel v vseh knjigah in filmih skupaj, pa čeprav so mnogi, kako zmotno, videli le norčevanje iz Kazahstana. Torej, Borata bi rabil sleherni državljan sveta, ki je padel na finto klistiranja javne podobe Bushove Amerike. Inavguracija 44. predsednika najbolj filmske države na svetu je bila, roko na srce, ena sama lobotomija. In če se vrnem k prej omenjenim uporabnikom Facebooka.
Prav ti, ne pravim, da vsi, vendar večina njih, ki so tako orgazmirali ob gledanju tega, priznavam, nedvomno zgodovinskega dogodka, so še nekaj dni pred tem tako zavzeto pošiljali vabila za pridružitev facebook civilini iniciativi. Kaj eni, vsaj desetim. Bodisi tisti, ki je Anti Nato, tisti ki je za umik ameriških vojakov iz Iraka, tisti ki je proti genocidu v Dar Furju, ki je proti Izraelski agresiji v Gazi in tako naprej in tako nazaj. In prav tukaj podrem vsaj kupček pravkar zaužitega kosila. In to zaradi več kot očitne hinavščine in ignorance uporabnikov potrošniške družbe in kulture. A, kaj hočeš. Prav to je ideja potrošniške družbe – lobotomija. Vseeno, Obama Barack je nedvomno simpatičen in morda je celo pomembno, da so njegove korenine tudi mohamedanske in zgolj generacijo nazaj vznikle v Afriki, a se hkrati zavedam, da je tudi on le ena izmed figur tako imenovanega in javno-tajnega »New World Order«-ja oziroma »Nove Svetovne Ureditve« na osi Henry Kissinger - Bush senior - saudska kraljeva družina in tako naprej. Če se jim bo Barack uklonil ne bo dočakal konca svojega mandata, če bo šel na nož se mu bo zgodil Clinton. Sicer pa ima v svoji ekipi prav Clintonovo Hillary, ki bo poskrbela za novi blišč in staro bedo ZDA po svetu.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo.

TRETJA STRAN

V poznih jesenskih mesecih sem sprejel odločitev, da bom zaradi moje »verske« opredelitve – torej glasbe – do nadaljnjega kar nekaj časa prebil v Zagrebu. Ime ob katerem se mi v glavi nariše spomin na živalski vrt, Smogovce in vožnjo na morje. Seveda je takrat, ko so se mi te slike shranile na moj trdi disk v glavi, bila to še ena država in nikoli nisem dojel Hrvaške kot druge države. Danes je drugače. Pa ne zaradi mene, ampak zaradi umetnih tvorb, kot sta Jugoslavija in Evropska unija. Tvorb zaradi katerih smo se začeli kregati. Po in pred. Moj spomin ne beleži sporov s Hrvaško dokler ni šla Juga rakom žvižgat - od takrat naprej pač. In prav »tukaj vmes in zdaj«, se pravi po razpadu ene tvorbe in razširitvijo druge tvorbe, torej Evropske unije se mi kregamo s Hrvati in si kvarimo ugled pred lepimi Hrvaticami. Toda mar se res kregamo ? Moja izkušnja, sveža in skorjda vsakotedenska je prav obratna. Saj pade kakšna zbadljivka, a nič drugačna od tistih, ki si jih delimo z avstrijskimi ali pa celo ljubljanskimi kolegi. Pa vendar. Ob kavi ugotavljamo, da na obeh straneh živijo, tako smo dejali, kreteni. In smo šli naprej: kdo so to ? To so tisti za katere imajo glavno, ključno misel ali besedo – politiki oziroma politične stranke, predvsem njihovi voditelji. Kdo smo torej mi, smo se vprašali. Prvič, smo apolitični in drugič nimamo nič proti vstopu Hrvaške v EU, niti oni karkoli proti Sloveniji. Prej obratno.
Moji Hrvati Slovenijo vidijo, kot nekakšen ideal, ki ima še zmeraj dovolj balkanskega pridiha, da reč deluje zanimivo. Smo torej, kot se v zadnjih dneh lahko zasledi v različnih javnih razmišljanjih, kolumnah in tako naprej, »tretja stran«. Smo ljudje, katerim levi prilastki slovenski, hrvaški in vse druge na genetiki ter rodovniku vznikle bedarije ne pomenijo nič. Pomeni pa nam, da imamo skupne interese, da skupaj strmimo k istemu cilju, da govorimo isti jezik, pa čeprav vsak svojega. Slednje seveda ni res, saj trije Prekmurci govorimo z eno Hrvatico in enim Hrvatom striktno hrvaško oziroma pričamo, saj je to daleč od hrvaščine. Koliko se vas je sedaj obregnilo ne vem, a mene so učili, da več znaš več veljaš. Poleg tega pa vem, da bi naša dva hrvaška kolega zelo rada vedela govoriti slovensko in trije Prekmurci jim to celo to onemogočamo, saj po tistem, ko kakšno stvar prevedemo in pomagamo osvojiti, sploh ni mogoče slišati, saj namesto zbornega jezika govorimo po naše. A vsej izpričani idili navkljub Ida in Kruno še kako frustrirajoče dojemata blokado Hrvaške za vstop v EU. Povsem ju razumem, kot da sta drugorazredna državljana Evrope. Kot, da smo mi nekaj več in oni nekaj manj vredni. Človek je človek in neumno je delati razliko med ljudmi zaradi narodnosti, ampak bi jih morali delati na podlagi česa drugega. A potem bi morali najprej začeti pometati pred domačim pragom. In prav domači prag, naš prag, vaš prag, je tisti, tako v Sloveniji, kot Hrvaški, ki najbolj trpi, mar ne ? Pa ne zaradi njihovih politikov, ampak zaradi naših. Tako tu, kot tam.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo.

"tako pač je" in "s tem se bo treba sprijazniti"

Družbena ureditev v kakršni živimo je takšna, da nam ne dopušča veliko razmišljanja. Razmišlja se namesto nas. To je ideja, ki jo glavni plejerji, ki vrtijo kolo sreče ali nesreče potrošniške družbe, zmeraj in na vsak način hočejo doseči. Da bi bili čim bolj ravnodušni. Da bi rekli: »tako pač je« in »s tem se bo treba sprijazniti«. In se. Skoraj vsi, saj brez izjem ne gre. Izjeme s utiša. Z »milom ili silom« bi rekli naši južni bratranci. No, ko ne gre na milo, se te okrca za brezkompromisnega aktivista, neprilagojenega in če ne popustiš te stigmatizirajo za duševno neuravnovešenega, kot najbolj znanega očetovega sina in svetega duha pred 1977 leti tam nekje v Palestini. Seveda je kolo potrošniške družbe vsem ljudem prijazno in s svojim obvladovanjem informacijske tehnologije poskrbi, da se čim manjši odstotek duš izmakne kolesnici, kar je v bistvu, kako ironično, lahko usodno. Tako me spet zanese misel k tej vele slavni recesiji, ki je, a je ni. V bistvu je reč prav zoprna. Če verjamemo dnevnim medijskim občilom smo tik pred obubožanjem, če pa verjamemo zgolj svojim očem in ušesom smo relativno premožni. Pred desetimi dnevi sem govoril o pirotehničnih igračah in o približni kalkulaciji : petdeset centov na en pok. Izračun je jasen, denarja je na pretek. Puščamo ga dobesedno v zrak. Naprej: grem v trgovski center pred prazniki, tako kot vsi, da naberem hrano in pijačo - gneča. Grem v trgovski center po praznikih, tako kot vsi, ker je, »kmh«, zmanjkalo kruha - gneča. Grem v trgovski center prvi ponedeljek v januarju, tako kot vsi, ker so razprodaje - gneča. Seveda obstaja določen odstotek ljudi, verjemite dodobra sem jih spoznal, ki še nikoli ni bil v trgovskem centru, ker nimajo niti osnovnih sredstev za prevoz do teh novodobnih cerkva. A vseeno: kje je sedaj recesija? Ko bo popustil mraz, bodo še ptiči na vejah začeli čivkati, da ves recesijski rompompom prinaša le stroškovni razum v podjetja s čimer se do neke, dobesedno človeške, mere strinjam. Za nekatere, recesija, celo pomeni povečevanje dobička. Nekaterim, študentom namreč, pa od novega leta naprej ne bo delala preglavic povišana cena študentskih bonov za prehranjevanje. Le – ti so se namreč, v duhu recesije, »razumno« podražili. Zato se se študentje pod taktirko ene izmed študentskih strank danes odpravili na kosilo kar v državni zbor, kjer kosilo stane borih 3,3 evra. Poslanke in poslanci –vozači - imajo še poleg smešno nizkih cen kosil, smešno nizke najemnine za bivanje v Ljubljani, kar je seveda obratna slika tistega, kar je običajno za starše neke študentke oziroma študenta. Pa vendar, sam se takšne akcije, obeda v poslanski menzi, ne bi nikoli udeležil. In to zato ne, ker jo organizirajo mladi zanesenjaki, katerih zanesenjaštvo ima ponavadi končni cilj v politiki in egoističnem gospodarstvu. Ko bodo, če bodo, naredili politično ali gospodarsko kariero, bodo na svoje mladostniške borbe za pravice pozabili. To danes je zgolj njihova promocija na račun bede drugih. In drugi bodo čez par let rekli: »Tako pač je« in »s tem se bo treba sprijazniti«.

Prispevek je bil objavljen 12.1.2009 v dnevni rubriki "Prva oseba ednine" na Radiu Murski val 94,6&105,7 UKV MHz Sonido Estereo !

Recesije NI !

V trenutku, ko sem se lotil pisanja današnje prve osebe ednine je prispela glasbena želja enega od poslušalcev, ki si je zaželel pesem Dražena Zečića. Kako prekleto izvirna glasbena želja sem si mislil. Dam obe roki v ogenj, da ima gospod vsaj nekaj njegove glasbe doma, a zaželel si je prav to…eh, brezveze…upam, da se leto ne bo poznalo pa začetku. Ponavljam - ni težava v izvajalcu, težava je v izvirnosti, idejah, željah nekaterih poslušalcev. Ne morem se znebiti občutka, da nekateri stresejo željo kar tako »avtomatsko«, skorajda po komandi, notranji ali neki drugi - od »zunaj«. Skoraj tako kot če bi glasovali za Pomurko ali Pomurca leta ali pa kot če bi zaželeli srečno novo leto. Ja, s temi srečno in zdravja ti, vam želim je res nerodno. Celo leto čakamo, kdaj bo sosedu crknila krava, a še preden se lotimo kukanja čez plot mu, kako hinavsko, zaželimo vse najboljše. Silvestrski večer pa mi je prinesel, še eno spoznanje. Ajde, hipotezo. Verjamem, da nisem edini. V mislih imam »prohibicijo« pokanja. Nečesa tako nedoločenega še živi dan nisem doživel. Piratke, tiste zelene standard petarde so prepovedane, kakor tudi vse ostale eksplozivne igračke, ki povzročajo pok. A rakete se je dalo kupiti tako kot žemljice in oprostite - rakete ja povzročajo pok. Poleg tega, vsaj tako pravi fizik v meni (pa čeprav v šoli nikoli ni blestel na tem področju), se mi dozdeva, da pok v zraku doseže celotni razpon, med tem ko je pok petarde omejen na lokacijo in svoje »naravne sovražnike«. Skratka. Živim v centru mesta in z vso gotovostjo bom trdil, da je prehod iz leta 2008 v 2009 bil daleč najbolj glasen. Da ne govorim o, sam jih imenujem, imitacijah dinamita, granate, česar koli že. Da jih mečejo največji strahopetci mi je jasno. Saj s tem sami kontrolirajo svoj strah oziroma čas med vžigom in pokom. Da pa jih je toliko, strahopetcev namreč, pa si res nisem mislil. A, da ne boste mislili, da vidim vse tako črno. Niti pod razno. Pokanje raket in kao dinamita je name imelo tudi skrajno pozitivni učinek. Pravzaprav mi je narisal nasmeh na ustnice, saj sem dokončno doumel, da recesija sploh ne obstaja. Če zgolj en sam pok v denarju pomeni 50 centov živim v eni od premožnejših pokrajin. Ljudje pač hranijo denar v nogavicah in ne v bankah. Zato pa si bankirji izmišljujejo recesijo, ki je seveda sploh ni, da imajo izgovor, da vas/nas ne kreditirajo. Če imamo denar za rakete, potem ga zares imamo preveč, mar ne. Malo priboljška pač ne škodi. Smo pač nekoliko hinavski do hinavskih bankirjev in namesto, da bi varčevali, kajti varčuje se takrat, ko imaš, raje spustimo denar v zrak. Posrečeno 2009. leto vam želim.

Sestavek sem prebral in posnel za Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV MHz. Nato pa je bil objavljen, prav danes 2.1.2009 ob 13.15 v rubriki PRVA OSEBA EDNINE !