26 februar 2010

ShizofrEMA

Glasba je pomembna tako kot dihanje, kot prehranjevanje, učenje, razgibavanje telesa. Vse od naštetega pa ni vedno na najvišji ravni. Pa čeprav prepričani trgovci – pospeševalci verjamejo, da jim bomo verjeli še mi. Češ »njihovo« je najboljše in najlepše. Saj veste, nekateri za dobiček naredijo vse. To je bilo zelo lepo vidno v soboto in nedeljo na Emi 2010 iz prvega para oči. »Ni, da ni«, sem si mislil. Toliko narcisoidnosti brez enega samega lucidnega prebliska in, kako simptomatično, toliko »ziherašev« na enem samem kupu, da je bilo zabavno in žalostno hkrati. A to je podoba, »popularnoglasbena« podoba Slovenije. Namenoma nisem dodal besedice »pač«. Ni pač. To je rezultat stanja duha. Rezultat kulturne zavrtosti na Slovenskem, ki se je začela s prihodom določenih politično-kulturnih elit, katerih liderji in izvrševalci ideoloških nazorov temeljijo na populizmu. Ne, še huje, si mislim. Zgodil se je vrhunec pranja možganov. Pranja pri debelih 90 stopinjah Celzija. Gospod Rudaš je pravilno ocenil – »šlo je za nacionalni naboj«. Sam pravim, da je šlo za kulturno-politični in nazorski boj. Ki je moral uspeti. Slovenski glasovalni stroj je – »kdo so ti ljudje«, bi bila izredno dobra tema za kakšno socialno antropološko študijo – ponotranjil enajsto zapoved, ki velja zgolj v Sloveniji in pravi: »Brez harmonike ni zabave.« Meni osebno je harmonika eden najljubših instrumentov. Ko jo raztegne svetovno znani harmonikar Bratko Bibič, Slovenec, ki ga ne boste videli v nobeni od narodnozabavnih oddaj, mi še najbolj prija. Tudi moj tast in sin sta mahnjena na zvoke »Golic«. Eden, ker mu je to všeč, drugi, ker se dadaistični vzorci tipa Telebajski venomer ponavljajo. Tako je. Otroci do določene starosti radi prisluhnejo enostavnim, nezahtevnim in večkrat ponovljenim zadevam. Kar navsezadnje slovenska narodnozabavna glasba je. Avsenika in njegovih sodobnikov, niti naslednikov, žal ni veliko. Nikoli jih ni bilo. Večina jih je slabih ad hoc, fast food posnemovalcev in poustvarjalcev. Kakorkoli, mene bolj zanima, zakaj je takšna glasba, ki je v večini prevladovala, na večer predizbora Eme tako močno zakoreninjena v dušo povprečnega, nezahtevnega slovenskega poslušalca? Prej sem razmišljal o pranju možganov. Toda, kaj pa če nimam prav in sem paranoiden? V katerem grmu torej tiči zajec? V desnem ali levem? Pa me misel napelje do naslednje teze. V Sloveniji se, izjeme so redke, pri ustvarjalcih javnega glasbenega mnenja dogaja nekaj izredno čudnega. Psihologija množic je obrnjena na glavo. Kadarkoli nanese pogovor na glasbeni okus medijev, ki recimo niso specializirani, oziroma njihovih urednikov, ti le-ti povedo, da dajejo ljudem tisto, kar hočejo. Pa je to res? Da, je. Pa je to prav? Ne, ni. Dokaz: zgoraj napisano razmišljanje o pranju možganov. Celotnega razvoja in napredka naroda, medtem ko se vrtimo v miselnem krogu »več istega«, če dihamo slab zrak, pijemo slabo vodo, se ne učimo in doma poležavamo, ne smemo in ne moremo pričakovati. Množice nadzorujejo tiste, ki bi morali skrbeti za njihovo dobro. Vsaka skupina ima in mora imeti voditelja. Drugače nastane kaos. Pa sem tam, kjer sem začel. Pri pranju možganov. Verjetno se je to v preteklosti, v obdobju vladavine popularne črke J, ki je še najbližje starim železnim časom, tudi zgodilo. Danes pa tega ni in imamo eno samo pasjo zmedo. Tudi Ema je postregla z njo. In da bo volk sit in koza cela, smo bili v tej kuhinji vsi kuharji. Resda so eni mislili, da lahko – kot minula leta – v to neprebavljivo juho vržejo svoj ščepec soli večkrat. No, na koncu smo dobili lep presek množice A in B. Toda kaj, ko je ta zanič. Predpotopni primorski, no ja, rock in poustvarjalna »oberkrainerska« muzika. Čeprav je avstrijski original te mešanice pred leti neslavno pogorel, se mi zdi, ne, sem prepričan, da bi bilo lahko še huje. Pa še to. Nismo se osamosvajali s frajtonarico, ta je bila v Beogradu priljubljena. S punkom smo se.