Razmišljanja

Še samo malo in bomo svobodni. No, vsaj zase lahko trdim, da bom s 30. junijem osvobojen prostovoljnega suženjstva. Priznam, sem suženj televizijskih nogometnih prenosov. Križ me boli kot da imam sto let, a vseeno ne tarnam. To je sladka bolečina. Pojma nimam zakaj moram gledati vse tekme, a priznam, da sem - v tem primeru - te vrste nevrotik, da če zamudim izvajanje himen, nimam več volje gledati prenosa. Zame fuzbal ni le športni dogodek. Je športno – kulturni dogodek. Himne, pa s tem ne mislim, da je izvajanje himne kulturni program, so zelo pomembna sestavina igre nekega moštva. Na primer francoska himna je še kar krvava. Če si polnokrvni Francoz med »galskimi petelini« ti mora praviloma takšna himna dvigniti adrenalin in vse (ne)mogoče hormone do mejne vrednosti. Tako daleč, da padeš na doping kontroli. Saj drugače itak nimaš šans, da prideš v francosko, z afriškimi geni prepojeno, reprezentanco polno rojenih šprinterjev in borcev. Kaj potem takem »dvigne« Riberyja (za malo manj nogometne bralke in bralce: to je tisti z brazgotino po polovici svojega obraza) ? Preprosto, Franck je zamenjal vero. »Šel« je med muslimane in kot Franck Bilal Ribery črpa navdih iz Korana. Kot Muhamed Ali, pa kasneje Tyson. No, slednji je zlorabil poslanstvo Korana za otorinolaringološki pregled Holyfielda. Je pač ubral bolj fundamentalistično različico. Škoda, da je ta francoska Afrika tako priletna, namesto da bi bila bolj poletna. Meni osebno je daleč najbolj všeč turška himna, Istikali Marsi. Besedila sicer ne razumem, a me napeljuje v špekulacijo - mogoče v skladu s tem, kar so Turki prikazali na svetovnem prvenstvu 2002 in letos v Švici in Avstriji proti Švicarjem, Čehom in Hrvatom - da jim prav himna daje moč do boja brez predaje, pa čeprav na koncu sledi poraz. Nemška himna še zmeraj črpa in ima ogromno kapitala še iz časov Göbbelsovega propagandega ustroja. Tako pač je. Tudi hrvaška himna ni slaba. Na dunajskem Happlu, kateri ponuja - vsaj po slišanem preko televizije - fenomenalno akustiko, je vsekakor zasenčila »Nemčijo nad vsemi«. No, Hrvati imajo na zalogi še par alternativnih himen. Sploh tista »zovi, samo zovi« je zavidanja vredna. Dviguje. Toda patriotizem je premalo. Patriotizem brez fanatizma zdrži pičlih 74. sekund. To so dokazali Turki sami. Kaj bo z njim ne vem, ker to pišem pred polfinalno tekmo. A ne bi me presenetilo dejstvo, da sedaj, ko to beremo, govorimo o finalistki Turčiji. Tekme med Nemčijo in Turčijo so nekaj več. So lokalni derbi. Če ste kdaj bili v berlinskem okrožju Kreuzberg točno veste kaj pišem. Turki bodo, v tem primeru, zmeraj igrali za Nemčijo, da bi premagali Nemčijo.

Za PEN zmodrüvo mag. Ole Jernej Šavelsson

Objavljeno v Vestnikovem mesečniku PEN, 26.7.2008