11 november 2008

STRIC ORKAN & MRHOVINARJI

Neurje s točo, nevihta s točo, močan veter s točo. Nič od tega ne drži. Ne drži za del Pomurja, ki je ležal na poti materi Naravi in njenemu odposlancu – Orkanu. Ja, imeli smo orkan. Orkanski veter s točo. Ampak, orkanski veter itak prinese vse: grmenje, strele, oblake, dež, točo – tokrat v skoraj popolnem horizontalnem letu – kakšen kos žleba, strešnik, tram, opeko, opeke, četrt »rušta«, pol »rušta«, celotni »rušt« s streho. Bere se kot jedilni list. V bistvu, če se malo zapodimo v domišljijski svet, tako tudi je. Poosebite orkan, kot mati Naravo, in mu dajte nekakšno človeško podobo. Recimo stric Orkan. Stric je bil lačen – ker je mati sita vsega, kar pomeni, da zanj ničesar ne ostane – in se je odločil, da gre na malico. Malico pravim zato, ker menim, da smo jo še dobro odnesli. Da ne bo nesporazuma, tisti ki so bili v teh hudih minutah, sekundah, prizadeti, je niso dobro odnesli, daleč od tega. Kosilo, bi ponujalo še hujše razdejanje, če dovolite, da se spustim nazaj v resnični svet. Toda, ta resnični svet ima eno napako – mrhovinarje. Mrhovinarje, ki živijo z mislimi v pravljici in s telesi v resničnosti. Mrhovinarje, ki se hranijo z nesrečo drugih. Z ostanki tistega, česar stric Orkan ne prebavi in povrže po poljih, sosedovi strehi, dvorišču. Mrhovinarje, ki se sedaj gredo, navkljub temu, da je vodenje države - v dobrem in slabem – njihova služba, kazat pred kamere in mikrofone, na račun nesreče drugih. Kje so takrat, ko je N.N.-jeva beda vsakdan ? Saj so. Pridejo kakšni, tu in tam. A prej pridejo na šunko, krapce, gibanico, tünko, vodo z okusom janževca. Ziheraši. Saj drugače ne bi bili politiki. Bi se že šli kaj bolj tveganega. Skratka, mrhovinarjev »kak blata«. Ko sva se z Andrejem slabo uro po razdejanju odpravila na pot po Prekmurju, pa tudi drugi sodelavci in sodelavke Murskega vala in Vestnika, sva naletela na grde prizore. Čeprav sva oba nemirnih jezikov sva na trenutke, sploh ko sva prišla na prizorišča vrtinčenja uničevalnega vetra, bila brez besed. Najinega obiska pri zakoncih Bodanec v Tišini ne bom pozabil nikoli. Ko sem videl, kakšna je moč narave in nemoč ter žalost človeka, upokojenca, sem bil brez besed. A sem bil prav tako osupel, ko sva videvala tisto turistično vrsto mrhovinarjev. Promet je bil, za nedeljsko popoldne, nenavadno povečan. Mrhovinarji te vrste so se, na primer pri hiši Lipovci 243, kar ustavljali. Pa kaj vam je sem si mislil ? Idioti eni, mene je bilo na trenutke sram, da gnjavim ljudi in v imenu javnosti in nje obveščanja »moram« biti mrhovinar. Vam pa tega ni treba in če že niste imeli drugega dela bi pljunili v roke in šli pomagat odstranjevat posledice. Tako prostovoljno. Komur koli. Bili bi vas veseli.

Objavljeno v Vestniku 17.7.2008, na drugi strani

Ni komentarjev:

Objavite komentar