30 junij 2009

Kalorične frustracije brez energetske vrednosti

Verjetno bi se spodobilo, da napišem kakšen domoljuben, da se ti solza utrne in spolzi po licu do kotička ustnic, zanosa in državljanskega ponosa poln sestavek. Težka bo !

Pred osemnajstimi leti, deset dni po tistem, ko sem dokončno zapustil osnovnošolske klopi, je Slovenija postala država – na papirju. Pol leta kasneje so nam podelili še mednarodni blagoslov. Vse lepo in prav. Praktično idealno. Praktično so nam podarili konja, kateremu ne bi smeli gledati v zobe. Pa mu. Slovenija je država stomatologov in stomatologinj ter vseh tistih, ki se tako in drugače posvečajo zobem. Le nekaj, praktično mesecev, je Slovenija, takrat še globoko v tranziciji, padala iz krize v krizo. Normalno. Otroške bolezni in te reči. Potem kar naenkrat pridejo kompromisi, sporazumi od Madrida do Vatikana in tako nazaj. Slovenija se začne dvigovati in dobivati svoje mesto med izbranimi državami Evrope. Vrednost podarjenemu konju se zvišuje, obsedenost s pregledovanjem njegovega zobovja postaja premo sorazmerna. Ker ima uspeh več botrov se začno le – ti med seboj, a zgolj v javnosti, kregati, podajati in prodajati svojo resnico ter zasluge za to kje smo in kam plujemo.
Lahkomiselni in labilni državljani jim verjamejo, spet druge to ne zanima. V tem pa je, po mojem mišljenju tudi »catch«. Živimo v času že tako zelo obrabljene, a še kako resnične, besedne zveze »potrošniška kultura«. Cilj velikih playerjev, katerih ideja tovrstna družbena ureditev je, je prav ta: da smo naivni, labilni in/ali ravnodušni, apatični. V naši podzavesti ni nič drugega kot pehanje in tekmovanje, kar ima za končno posledico manijo in/ali depresijo.

Državljanske vrednote so tukaj povsem nepomembne. Pri igranju himne se praskamo po jajcih, kar ne pomeni, da jih imamo. Do zastave nimamo odnosa. Za patriote se razglašajo, na germanskem kulturnem in subkulturnem izročilu vznikli, skinheadi, hervardi in nacional-socialisti. Otroci, tudi tisti polnoletni nimajo pojma zakaj, kdaj, kako, odkod samostojna država. V Ljubljani ne vedo kaj se je leta 1991 dogajalo v Radgoni. Soboški ne vedo, kaj se dogajalo na mejnem prehodu Vič – Holmec. In tako naprej. Vse, kar vedo je, na pamet, kar počne vsaj tretjina frustriranih slovenceljnev, pljuvati po levih, in nekaj manj, zaradi »kao« načelne drže, po desnih. Da bi se pa med seboj razumeli pa si, kot kakšen šolski primer nevrotične družine, izmislimo skupnega sovražnika – recimo Hrvate - da bi se poenotili. A pomnite: prav Medžimurci in Medžimurke, torej Hrvati in Hrvatice z desnega brega Mure so se postavili pred tanke in jim z lastnimi telesi preprečili vstop v Prekmurje. Škoda.

Čestitajte si za osebni praznik, ker mi smo država. Če vam paše ali ne. Država pa je takšna kakršno jo ustvarjamo. Če dovolimo, da z nami pometajo je to zato, ker bogaboječe čakamo na svojo usodo, ki je v bistvu v naših rokah. Tako kot je to bilo pred skoraj dvajsetimi leti. Dobro bi bilo, če bi malo manj gledali čez plot k sosedu in najprej poskrbeli sami za sebe. Nato pa začeli dajati da bi začeli prejemat. Dokler pa bomo sami sebi pljuvali v skledo pa bomo jedli juho, kakršno si pač postrežemo. Polno kaloričnih frustracij brez energetske vrednosti.


Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek je tüj na spletni strani http://www.pomurje.si


prispevek, kot mnogi ni, ne pa vsi - vejica - ni lektoriran

14 junij 2009

Mura05 vroče blago na nogometni tržnici ?

Po nogometni sezoni pride na vrsto tržnica. Nogometna tržnica. Tisti, ki imajo urejeno hišo od temeljev do podstrešja, dvorišča vse do gostiln, šankov in šank-menedžerjev ter selektorjev, zgolj prodajajo in kupujejo. Pospravljajo in se pripravljajo. Vendar je takih na sončni strani Alp bore malo. Pravzaprav bi jih lahko našteli na prste najbolj nesrečnega delavca z žage.
Mednje spada tudi, nekdaj ponos Prekmurja, Pomurja, soboška Mura, danes Mura 05. Ko je v začetku marca, zaradi domnevnega »izgorevanja na delovnem mestu« odstopil direktor kluba Goran Gutalj, so v vrhu črno-belih dejali, da bodo vsi od ekonoma do predsednika zavihali rokave in zapolnili nastalo vrzel.

Danes, ko je za vse prvoligaškega nogometa željne navijače Mure končana še ena neuspešna sezona, so se v Upravnem odboru nogometnega društva odločili postaviti stvari na svoje mesto in se čim bolj temeljito pripraviti na sezono 2009/2010. Toda še preden se je začel prvi krog ogrevanja kondicijskih priprav je temperatura obračunavanj, spletk, medijskih rac, natolcevanj in piarovskih nerodnosti že presegla barometer strpnosti.

Pravzaprav je za nekoga, ki se ne »petlja« v vsak trač okrog nesrečnega kluba, vse skupaj ovito v mešanico črno-bele edinega slovenskega športnega dnevnika in rumenih tračev z ulice. Žal pa je javnost, preko resnih medijev, o vsem okrog kluba, v katerega se steka tudi davkoplačevalski denar in denar od kupljenih vstopnic, že tako obubožanih neumornih ljubiteljev Mure05, skorajda nično obveščena.

Zato naj povzamem predvsem glas ulice, ki gre nekako takole. Mesto direktorja Mure 05 bi lahko že kmalu prevzel, nekdanji črno-beli »žogobrcar«, Robert Belec, ki naj bi s seboj pripeljal Primoža Gliho za trenerja. A Belec je (tako je tudi zapisal v odgovorih na pisanje edinega slovenskega športnega časnika) zahteval za opravljanje svojega dela primerno plačilo, kar odborniki, ki v klubu delujejo prostovoljno, niso sprejeli, ter to postavili na velik zvon v omenjenem časniku.

Belec namreč meni, da klub, ki želi biti profesionalen rabi profesionalce, saj volontersko delo prinaša volonterski – povprečen nogomet. Sam je javnosti sporočil, da je hkrati predlagal, da bi se morebitna pogodba med njim in klubom prekinila, če bi bil priliv pokroviteljev manjši od njegove bruto plače. Poleg tega je predlagal še nekaj varčevalnih ukrepov in hkrati okrcal vodstvo kluba, da dovolijo prvemu trenerju, da ob sobotah »preko ograje«, vodi tretje ligaški klub, v nedeljo pa Muro. Rezultat: prvi se vrne v pomursko ligo, slednja Mura porazno zaključi sezono.

Ker je potrebno vse skupaj preveriti, sem se obrnili na predsednika ND Mura05 Ervina Kutoša, ki pa žal iz, po njegovih besedah objektivnih razlogov, med našim telefonskim klicem ni bil na razpolago za medije A hotel sem mu tudi postaviti vprašanje, kaj pravi na glas ulice, ki trdi, da je zgolj marioneta v rokah nekaterih najglasnejših članov upravnega odbora in drugih delavcev v klubu. Zaradi katerih naj bi, tako ulica, »pregorel« tudi Gutalj. Žal odgovora, odgovorov, do tega trenutka ni bilo mogoče dobiti.

Če ste pozorno poslušali (brali), sem danes nametal toliko »najbijev« in povzel toliko tračev, v katerih je včasih ali pa zmeraj tudi pol resnice, da nas bodo odgovorni za stike z javnostjo začeli smatrati kot zaupanja vreden medij. Pa čeprav se povedano krepko izključuje. Ne izključuje pa se dejstvo, da tako kot seješ tudi žanješ. Ob taki setvi bi lahko zgolj sklepal, da bom srečen, če bom v sezoni 2-11, 2-12 lahko gledal drugo ligaško Muro.


Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek je tüj na spletni strani http://www.pomurje.si

05 junij 2009

NE BI RAD ODSTOPAL


Poskušal bom prebrati najbolj dolgočasno »Prvo osebo ednine«. Treba je nekako ilustrirati radijski prispevek, ki ne ponuja slik. K sreči so tukaj floskule, zlajnani stavki in razmišljanja. Takih imam na pretek. 3, 2, 1 zdaj:
Čez nekaj več kot deset ur bo, hvala bogu, nastopil volilni molk. Seveda ne omenjam boga po nemarnem, ker bi bilo spremljanje kampanje za evropske volitve prenaporno. Sploh ne. Meni se zdi, da toliko denarja še ni šlo v nič nikoli prej. Kampanje so bile milo rečeno mlačne, anemične, impotentne. Nekaj poskusov obračunavanj, nekaj medijskih izpadov in še največ neposrečenih dvoumnih reklamnih sporočil in navijaških sloganov. Tisti z rokavicami in o deželi, ki zmore več, sta še najbolj privlačni. Za sklepanje in klepanje dvoumnosti. Prvi sicer sami opravijo z miselnimi akrobacijami, a vseeno. Boksa je hitro konec, pregledi z rokavicami ne trajajo dolgo, natančnost izključuje umazano igro, kar politika nedvomno je. Drugi, o tem, kaj zmoremo, itak med vrsticami sporočajo dvoje. Ali da zmoremo več od dveh manekenov za zobno protetiko ali da zmoremo še več istega. Torej eno in isto, staro ponavljajočo se zgodbo. No, da ne bo pomote. Ne navijam ne za tiste ne za one. Ne vidim razlike med levimi in desnimi, razen te, da vsak nagovarja svojo ciljno skupino. Kakor koli že, ostala nagovarjanja so še slabša in prozornejša. A najhuje je to, da namesto da bi nam približali dogajanje v evropskem političnem zakulisju, izkoriščajo domače peripetije z namenom obračunavanja in blatenja nasprotnika za enega od sedmih sedežev v bruseljskem oziroma strassbourškem parlamentu.
Seveda se bo vseh sedem, ko bodo enkrat izvoljeni, borilo za naše interese v zvezi izbranih evropskih držav, a po drugi strani bo vsak od njih skrbel za lobiranje določenih struj in postal uradnik birokratskega aparata EU.
Sam bom v nedeljo šel na volitve in naredil tako kot sem to naredil že večkrat. Obkrožil bom vse kandidate, ker vsem privoščim, da se vozijo v prenatrpanih letalih iz Ljubljane v Bruselj in nazaj, da gredo stran od svojih partnerjev in partneric, katerih so se naveličali, in jim verjetno pride bolj prav, da dobijo delo tam gor, kot pa da pride do ločitve. To se za politika (pač) ne spodobi. Nekoliko bolj nerodno je le-to, da postavljaš na lestvici vrednot na prvo mesto družino in se potem zavestno odločiš, da z njo ne boš živel skupaj. Škoda le, da bo moj volilni listek neveljaven, bo pa vsaj statistika dobila za promil promila lepšo podobo. Statistika pa je itak velika resnica drobnih laži.
Upam, da sem bil dovolj slab in dolgočasen. Ne bi rad odstopal.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si