30 junij 2009

Kalorične frustracije brez energetske vrednosti

Verjetno bi se spodobilo, da napišem kakšen domoljuben, da se ti solza utrne in spolzi po licu do kotička ustnic, zanosa in državljanskega ponosa poln sestavek. Težka bo !

Pred osemnajstimi leti, deset dni po tistem, ko sem dokončno zapustil osnovnošolske klopi, je Slovenija postala država – na papirju. Pol leta kasneje so nam podelili še mednarodni blagoslov. Vse lepo in prav. Praktično idealno. Praktično so nam podarili konja, kateremu ne bi smeli gledati v zobe. Pa mu. Slovenija je država stomatologov in stomatologinj ter vseh tistih, ki se tako in drugače posvečajo zobem. Le nekaj, praktično mesecev, je Slovenija, takrat še globoko v tranziciji, padala iz krize v krizo. Normalno. Otroške bolezni in te reči. Potem kar naenkrat pridejo kompromisi, sporazumi od Madrida do Vatikana in tako nazaj. Slovenija se začne dvigovati in dobivati svoje mesto med izbranimi državami Evrope. Vrednost podarjenemu konju se zvišuje, obsedenost s pregledovanjem njegovega zobovja postaja premo sorazmerna. Ker ima uspeh več botrov se začno le – ti med seboj, a zgolj v javnosti, kregati, podajati in prodajati svojo resnico ter zasluge za to kje smo in kam plujemo.
Lahkomiselni in labilni državljani jim verjamejo, spet druge to ne zanima. V tem pa je, po mojem mišljenju tudi »catch«. Živimo v času že tako zelo obrabljene, a še kako resnične, besedne zveze »potrošniška kultura«. Cilj velikih playerjev, katerih ideja tovrstna družbena ureditev je, je prav ta: da smo naivni, labilni in/ali ravnodušni, apatični. V naši podzavesti ni nič drugega kot pehanje in tekmovanje, kar ima za končno posledico manijo in/ali depresijo.

Državljanske vrednote so tukaj povsem nepomembne. Pri igranju himne se praskamo po jajcih, kar ne pomeni, da jih imamo. Do zastave nimamo odnosa. Za patriote se razglašajo, na germanskem kulturnem in subkulturnem izročilu vznikli, skinheadi, hervardi in nacional-socialisti. Otroci, tudi tisti polnoletni nimajo pojma zakaj, kdaj, kako, odkod samostojna država. V Ljubljani ne vedo kaj se je leta 1991 dogajalo v Radgoni. Soboški ne vedo, kaj se dogajalo na mejnem prehodu Vič – Holmec. In tako naprej. Vse, kar vedo je, na pamet, kar počne vsaj tretjina frustriranih slovenceljnev, pljuvati po levih, in nekaj manj, zaradi »kao« načelne drže, po desnih. Da bi se pa med seboj razumeli pa si, kot kakšen šolski primer nevrotične družine, izmislimo skupnega sovražnika – recimo Hrvate - da bi se poenotili. A pomnite: prav Medžimurci in Medžimurke, torej Hrvati in Hrvatice z desnega brega Mure so se postavili pred tanke in jim z lastnimi telesi preprečili vstop v Prekmurje. Škoda.

Čestitajte si za osebni praznik, ker mi smo država. Če vam paše ali ne. Država pa je takšna kakršno jo ustvarjamo. Če dovolimo, da z nami pometajo je to zato, ker bogaboječe čakamo na svojo usodo, ki je v bistvu v naših rokah. Tako kot je to bilo pred skoraj dvajsetimi leti. Dobro bi bilo, če bi malo manj gledali čez plot k sosedu in najprej poskrbeli sami za sebe. Nato pa začeli dajati da bi začeli prejemat. Dokler pa bomo sami sebi pljuvali v skledo pa bomo jedli juho, kakršno si pač postrežemo. Polno kaloričnih frustracij brez energetske vrednosti.


Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek je tüj na spletni strani http://www.pomurje.si


prispevek, kot mnogi ni, ne pa vsi - vejica - ni lektoriran

Ni komentarjev:

Objavite komentar