"tako pač je" in "s tem se bo treba sprijazniti"

Družbena ureditev v kakršni živimo je takšna, da nam ne dopušča veliko razmišljanja. Razmišlja se namesto nas. To je ideja, ki jo glavni plejerji, ki vrtijo kolo sreče ali nesreče potrošniške družbe, zmeraj in na vsak način hočejo doseči. Da bi bili čim bolj ravnodušni. Da bi rekli: »tako pač je« in »s tem se bo treba sprijazniti«. In se. Skoraj vsi, saj brez izjem ne gre. Izjeme s utiša. Z »milom ili silom« bi rekli naši južni bratranci. No, ko ne gre na milo, se te okrca za brezkompromisnega aktivista, neprilagojenega in če ne popustiš te stigmatizirajo za duševno neuravnovešenega, kot najbolj znanega očetovega sina in svetega duha pred 1977 leti tam nekje v Palestini. Seveda je kolo potrošniške družbe vsem ljudem prijazno in s svojim obvladovanjem informacijske tehnologije poskrbi, da se čim manjši odstotek duš izmakne kolesnici, kar je v bistvu, kako ironično, lahko usodno. Tako me spet zanese misel k tej vele slavni recesiji, ki je, a je ni. V bistvu je reč prav zoprna. Če verjamemo dnevnim medijskim občilom smo tik pred obubožanjem, če pa verjamemo zgolj svojim očem in ušesom smo relativno premožni. Pred desetimi dnevi sem govoril o pirotehničnih igračah in o približni kalkulaciji : petdeset centov na en pok. Izračun je jasen, denarja je na pretek. Puščamo ga dobesedno v zrak. Naprej: grem v trgovski center pred prazniki, tako kot vsi, da naberem hrano in pijačo - gneča. Grem v trgovski center po praznikih, tako kot vsi, ker je, »kmh«, zmanjkalo kruha - gneča. Grem v trgovski center prvi ponedeljek v januarju, tako kot vsi, ker so razprodaje - gneča. Seveda obstaja določen odstotek ljudi, verjemite dodobra sem jih spoznal, ki še nikoli ni bil v trgovskem centru, ker nimajo niti osnovnih sredstev za prevoz do teh novodobnih cerkva. A vseeno: kje je sedaj recesija? Ko bo popustil mraz, bodo še ptiči na vejah začeli čivkati, da ves recesijski rompompom prinaša le stroškovni razum v podjetja s čimer se do neke, dobesedno človeške, mere strinjam. Za nekatere, recesija, celo pomeni povečevanje dobička. Nekaterim, študentom namreč, pa od novega leta naprej ne bo delala preglavic povišana cena študentskih bonov za prehranjevanje. Le – ti so se namreč, v duhu recesije, »razumno« podražili. Zato se se študentje pod taktirko ene izmed študentskih strank danes odpravili na kosilo kar v državni zbor, kjer kosilo stane borih 3,3 evra. Poslanke in poslanci –vozači - imajo še poleg smešno nizkih cen kosil, smešno nizke najemnine za bivanje v Ljubljani, kar je seveda obratna slika tistega, kar je običajno za starše neke študentke oziroma študenta. Pa vendar, sam se takšne akcije, obeda v poslanski menzi, ne bi nikoli udeležil. In to zato ne, ker jo organizirajo mladi zanesenjaki, katerih zanesenjaštvo ima ponavadi končni cilj v politiki in egoističnem gospodarstvu. Ko bodo, če bodo, naredili politično ali gospodarsko kariero, bodo na svoje mladostniške borbe za pravice pozabili. To danes je zgolj njihova promocija na račun bede drugih. In drugi bodo čez par let rekli: »Tako pač je« in »s tem se bo treba sprijazniti«.

Prispevek je bil objavljen 12.1.2009 v dnevni rubriki "Prva oseba ednine" na Radiu Murski val 94,6&105,7 UKV MHz Sonido Estereo !