Recesije NI !

V trenutku, ko sem se lotil pisanja današnje prve osebe ednine je prispela glasbena želja enega od poslušalcev, ki si je zaželel pesem Dražena Zečića. Kako prekleto izvirna glasbena želja sem si mislil. Dam obe roki v ogenj, da ima gospod vsaj nekaj njegove glasbe doma, a zaželel si je prav to…eh, brezveze…upam, da se leto ne bo poznalo pa začetku. Ponavljam - ni težava v izvajalcu, težava je v izvirnosti, idejah, željah nekaterih poslušalcev. Ne morem se znebiti občutka, da nekateri stresejo željo kar tako »avtomatsko«, skorajda po komandi, notranji ali neki drugi - od »zunaj«. Skoraj tako kot če bi glasovali za Pomurko ali Pomurca leta ali pa kot če bi zaželeli srečno novo leto. Ja, s temi srečno in zdravja ti, vam želim je res nerodno. Celo leto čakamo, kdaj bo sosedu crknila krava, a še preden se lotimo kukanja čez plot mu, kako hinavsko, zaželimo vse najboljše. Silvestrski večer pa mi je prinesel, še eno spoznanje. Ajde, hipotezo. Verjamem, da nisem edini. V mislih imam »prohibicijo« pokanja. Nečesa tako nedoločenega še živi dan nisem doživel. Piratke, tiste zelene standard petarde so prepovedane, kakor tudi vse ostale eksplozivne igračke, ki povzročajo pok. A rakete se je dalo kupiti tako kot žemljice in oprostite - rakete ja povzročajo pok. Poleg tega, vsaj tako pravi fizik v meni (pa čeprav v šoli nikoli ni blestel na tem področju), se mi dozdeva, da pok v zraku doseže celotni razpon, med tem ko je pok petarde omejen na lokacijo in svoje »naravne sovražnike«. Skratka. Živim v centru mesta in z vso gotovostjo bom trdil, da je prehod iz leta 2008 v 2009 bil daleč najbolj glasen. Da ne govorim o, sam jih imenujem, imitacijah dinamita, granate, česar koli že. Da jih mečejo največji strahopetci mi je jasno. Saj s tem sami kontrolirajo svoj strah oziroma čas med vžigom in pokom. Da pa jih je toliko, strahopetcev namreč, pa si res nisem mislil. A, da ne boste mislili, da vidim vse tako črno. Niti pod razno. Pokanje raket in kao dinamita je name imelo tudi skrajno pozitivni učinek. Pravzaprav mi je narisal nasmeh na ustnice, saj sem dokončno doumel, da recesija sploh ne obstaja. Če zgolj en sam pok v denarju pomeni 50 centov živim v eni od premožnejših pokrajin. Ljudje pač hranijo denar v nogavicah in ne v bankah. Zato pa si bankirji izmišljujejo recesijo, ki je seveda sploh ni, da imajo izgovor, da vas/nas ne kreditirajo. Če imamo denar za rakete, potem ga zares imamo preveč, mar ne. Malo priboljška pač ne škodi. Smo pač nekoliko hinavski do hinavskih bankirjev in namesto, da bi varčevali, kajti varčuje se takrat, ko imaš, raje spustimo denar v zrak. Posrečeno 2009. leto vam želim.

Sestavek sem prebral in posnel za Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV MHz. Nato pa je bil objavljen, prav danes 2.1.2009 ob 13.15 v rubriki PRVA OSEBA EDNINE !