Prva oseba ednine 21. november 2008

Bliža se veseli december. Super. Miklavž, božiček, dedek mraz, veseli otroci, prazne denarnice, cirozna jetra. Saj ne rečem, da so od vseh nas jetra - cirozna. A so tudi ta, podobno kot denarnice, na udaru skozi ves mesec december. Vsaj pri večini. Okej, ni zdravo pretiravati, a kaj ko nas je večina tako naklonjenih drogiranju z najbolj razširjeno dovoljeno trdo drogo na svetu. V decembru pa še toliko bolj. Tudi če ne pijemo, odobravamo, da pijejo drugi. Zmerno, da ne bo nesporazuma. Nesporazum pa, vsaj zame, nastaja takrat, ko se ob vsem tem veseljačenju začnemo iti rusko ruleto. Pardon, slovensko ruleto. Vožnjo pod vplivom alkohola. Vožnjo z zmanjšano zmožnostjo obvladovanja čustev, ki privrejo na dan, v kolikor smo že v treznem stanju v čustvenem offsajdu najrazličnejših frustracij in kompleksov. Skratka zmaga emocij nad razumom. Zmaga nad razumom – in to me grize že dobre teden dni – pa je tudi obsodba mladega gospoda, ki je nehote ubil, dva mlada kolega, zaradi tega, ker se je moral kokotiti z divjanjem po cestah in to z nekaj čez en gram alkohola na liter krvi. Se opravičujem, ampak malomarnost iz gole objestnosti preziram iz dna duše. Pravzaprav sovražim. Smatram se za tolerantnega človeka, a sem v trenutku, ko je nekdo netoleranten, netoleranten do netolerantega še sam. Zame je ta tip morilec in po mojem mnenju bi morali biti morilci iz malomarnosti obsojeni na mučno kazen. Verjamem, da je zanj kazen že to, da ga bo, upam vsaj, preganjalo do konca življenja, dejstvo, da je ubil dva nedolžna mladeniča. Da je povzročil ne opisno bolečino staršem in svojcem preminulih. A ta zgodba ima cinični zaključek. 200 ur družbeno koristnega dela. To je kazen, ki jo sedaj morilski šofer mora odslužiti. Seveda, vse lepo in prav, če bi pisalo 20.000 ur, oprostite, brisanja riti in previjanja inkotenenčnih ljudi s posebnimi potrebami ali pa skrbi za žrtve podobnih cestnih manijakov. Ampak 200 ur pač ni nič takega. Kaj je to: pet tednov. Nič. Civilni vojaki so bili pred leti »nagrajeni« s sedem mesečnim brisanjem riti. Zločin: nočem biti vojak. Danes je pač drugače. A ker sem, kao »dober državljan«, obsodbo, ki jo je izrekla sodnica tudi sam spoštujem. Brez kakršnega koli cinizma trdim, da sem prepričan, da jo je izrekla, ker je vestna in dobra sodnica. Sledi pač temu, kar je zapisano v zakonih in prav je tako. Verjamem pa tudi, da je takšna oblika kaznovanja milo rečeno – norčevanje.
Ker so radijske minute dragocene bi lahko še modrüvo in prišel do kakšnega ironičnega zaključka, v stilu, da se splača piti, a raje povem naslednje: shranite si telefonske številke, vseh taksijev v Pomurju. Ni jih malo in veseli vas bodo. Naj bo TO naša usoda.

Prispevek je bo objavljen (je bil) danes ob 13:15 na Radiu MURSKI VAL 94,6 in 105,7 UKV MhZ !