ShizofrEMA

Glasba je pomembna tako kot dihanje, kot prehranjevanje, učenje, razgibavanje telesa. Vse od naštetega pa ni vedno na najvišji ravni. Pa čeprav prepričani trgovci – pospeševalci verjamejo, da jim bomo verjeli še mi. Češ »njihovo« je najboljše in najlepše. Saj veste, nekateri za dobiček naredijo vse. To je bilo zelo lepo vidno v soboto in nedeljo na Emi 2010 iz prvega para oči. »Ni, da ni«, sem si mislil. Toliko narcisoidnosti brez enega samega lucidnega prebliska in, kako simptomatično, toliko »ziherašev« na enem samem kupu, da je bilo zabavno in žalostno hkrati. A to je podoba, »popularnoglasbena« podoba Slovenije. Namenoma nisem dodal besedice »pač«. Ni pač. To je rezultat stanja duha. Rezultat kulturne zavrtosti na Slovenskem, ki se je začela s prihodom določenih politično-kulturnih elit, katerih liderji in izvrševalci ideoloških nazorov temeljijo na populizmu. Ne, še huje, si mislim. Zgodil se je vrhunec pranja možganov. Pranja pri debelih 90 stopinjah Celzija. Gospod Rudaš je pravilno ocenil – »šlo je za nacionalni naboj«. Sam pravim, da je šlo za kulturno-politični in nazorski boj. Ki je moral uspeti. Slovenski glasovalni stroj je – »kdo so ti ljudje«, bi bila izredno dobra tema za kakšno socialno antropološko študijo – ponotranjil enajsto zapoved, ki velja zgolj v Sloveniji in pravi: »Brez harmonike ni zabave.« Meni osebno je harmonika eden najljubših instrumentov. Ko jo raztegne svetovno znani harmonikar Bratko Bibič, Slovenec, ki ga ne boste videli v nobeni od narodnozabavnih oddaj, mi še najbolj prija. Tudi moj tast in sin sta mahnjena na zvoke »Golic«. Eden, ker mu je to všeč, drugi, ker se dadaistični vzorci tipa Telebajski venomer ponavljajo. Tako je. Otroci do določene starosti radi prisluhnejo enostavnim, nezahtevnim in večkrat ponovljenim zadevam. Kar navsezadnje slovenska narodnozabavna glasba je. Avsenika in njegovih sodobnikov, niti naslednikov, žal ni veliko. Nikoli jih ni bilo. Večina jih je slabih ad hoc, fast food posnemovalcev in poustvarjalcev. Kakorkoli, mene bolj zanima, zakaj je takšna glasba, ki je v večini prevladovala, na večer predizbora Eme tako močno zakoreninjena v dušo povprečnega, nezahtevnega slovenskega poslušalca? Prej sem razmišljal o pranju možganov. Toda, kaj pa če nimam prav in sem paranoiden? V katerem grmu torej tiči zajec? V desnem ali levem? Pa me misel napelje do naslednje teze. V Sloveniji se, izjeme so redke, pri ustvarjalcih javnega glasbenega mnenja dogaja nekaj izredno čudnega. Psihologija množic je obrnjena na glavo. Kadarkoli nanese pogovor na glasbeni okus medijev, ki recimo niso specializirani, oziroma njihovih urednikov, ti le-ti povedo, da dajejo ljudem tisto, kar hočejo. Pa je to res? Da, je. Pa je to prav? Ne, ni. Dokaz: zgoraj napisano razmišljanje o pranju možganov. Celotnega razvoja in napredka naroda, medtem ko se vrtimo v miselnem krogu »več istega«, če dihamo slab zrak, pijemo slabo vodo, se ne učimo in doma poležavamo, ne smemo in ne moremo pričakovati. Množice nadzorujejo tiste, ki bi morali skrbeti za njihovo dobro. Vsaka skupina ima in mora imeti voditelja. Drugače nastane kaos. Pa sem tam, kjer sem začel. Pri pranju možganov. Verjetno se je to v preteklosti, v obdobju vladavine popularne črke J, ki je še najbližje starim železnim časom, tudi zgodilo. Danes pa tega ni in imamo eno samo pasjo zmedo. Tudi Ema je postregla z njo. In da bo volk sit in koza cela, smo bili v tej kuhinji vsi kuharji. Resda so eni mislili, da lahko – kot minula leta – v to neprebavljivo juho vržejo svoj ščepec soli večkrat. No, na koncu smo dobili lep presek množice A in B. Toda kaj, ko je ta zanič. Predpotopni primorski, no ja, rock in poustvarjalna »oberkrainerska« muzika. Čeprav je avstrijski original te mešanice pred leti neslavno pogorel, se mi zdi, ne, sem prepričan, da bi bilo lahko še huje. Pa še to. Nismo se osamosvajali s frajtonarico, ta je bila v Beogradu priljubljena. S punkom smo se.

Ljubim Muro, nisem kriv

Po tistem, ko so v poletnih mesecih z javno debato med pristaši kluba, predsednikom in predstavniki upravnega odbora vsi v klubu nekako poenotili svoje vrste in uspeli sestaviti tako ekipo, kot pripeljati nekdanjega muraša Roberta Belca za direktorja kluba ter z njim trenerja, vsem dobro znanega Primoža Gliho.

Z njima so prišle tudi okrepitve. Kljub vsemu je bilo nekako na dlani, da so težave zgolj pometene pod preprogo in da bo prej ali slej enemu od sodov izbito dno. To se je zgodilo v torek oziroma včeraj, ko je svojo odstopno izjavo podal, član upravnega odbora in podpredsednik kluba Bojan Petrijan. Zmotile so ga predvsem kršitve statuta društva Mura 05, kakor tudi odstopanja od nekaterih dogovorov znotraj kluba. Predvsem ta, da se ohrani jedro kluba iz prejšnje sezone ter s tem posledično racionalna poraba klubskega proračuna za sezono 2009/2010, ki naj ne bi presegel četrt milijona evrov. Moti ga tudi sedenje najdražjih igralcev na tribuni, ki pa so iz takšnih in drugačnih razlogov nesposobni za igro. Vrh še ene ledene gore pa naj bi bil prihod Blaža Puca, ki naj ne bi bil soglasno sprejet s strani vseh odgovornih v klubu. Ob slednje se je v odprtem pismu obregnil tudi, javnosti na pol skrivnostni, član uprave in direktor Agencije Mura 05 Miro Jager. V čem vse po njegovem tiči tempirana bomba za še hujše posledice kluba si lahko preberete na naši spletni strani. In kaj pravi, za nogomet tako usodno in nepredstavljivo povezana ulica. Po mnenju mnogih naj bi eno od jeder spora bilo večtirno in neusklajeno (ne)vodenje kluba. Vse več je slišati očitkov, da naj bi klub vodil odbornik Miran Forjanič, spet po drugi strani da naj bi ga vodil, oziroma naj bi ga rad, zdravnik murašev dr. Mladen Prettner in njegov človek Miro Jager. Potem spet, da gre za razprtije in obračunavanje med vse bolj razklanim soboškim odborom stranke SDS. Res je da zbuja dvome, kako zmorejo v klubu obdržati številke znotraj omenjenega in omejenega proračuna s prihodom igralcev tipa Pregelj in podobnih. A ne tako davno je direktor kluba Robert Belec dejal, da bo za presežek poskrbel sam. Spet po drugi strani ne moremo mimo tega, da mnogi menijo, da če ne bilo Forjaniča tudi ne bi bilo več Mure 05. Spet tretji sprašujejo, kje je tukaj soboški župan Štihec, ki je po odhodu mecena Stanka Polaniča, govoril o smelih načrtih s klubom. Vse glasnejši so tudi očitki, da se premožnejši navdušenci, ki finančno pomagajo klubu, preveč vtikajo v vodenje kluba in tako naprej. Zadeva je vsekakor zelo zapletena in kompleksna, a roko na srce. Kje v Sloveniji pa ni?!? Morda sta izjemi dva kluba. Eden ima tradicijo, drugi bogatega sponzorja in trenerja z glavno besedo. Ostali se držijo na površju dokler so rezultati. A Mura 05 ima nekaj, kar samo še Maribor – zveste privržence in navijače. Take, ki si želijo, da bi raznorazni posamezniki končno nehali misliti zgolj na lastni žep in rit ter nehali izkoriščati krizne čase za egoistične poslovne priložnosti. Vsi ki imamo radi ta klub si želimo, da bo to končno klub po meri navijačev. Ljudje so pripravljeni odšteti tudi deset odstotkov svoje plače, da vidijo črno-bele igrati. Škoda, da se kopja lomijo ravno sedaj, ko ima muraši rezultatsko pozitivno bilanco in to z nezanemarljivim deležem doma vzgojenih igralcev. A prave preizkušnje s Primorjem in še prej Aluminijem še prihajajo. Do takrat se bo, v to verjamem kot pristaš črno-belih, zadeva umirila. Nenazadnje tihi predsednik Mure 05 Ervin Kutoš obljublja sestanek UO Mure 05 v naslednjih dneh. Upamo na najboljše. Se pa bojim, da bodo z rezultatsko krizo, na površje priplavali novi kadavri.


Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek je tüj na spletni strani http://www.pomurje.si


prispevek, kot mnogi, ne pa vsi - vejica - ni lektoriran

Medved ne čuva črede

V soboto je za nekakšen tretji polčas, ki mu morda ne bi bilo potrebno posvečati toliko pozornosti, poskrbela organizirana navijaška skupina Black Gringos. Vemo za koga navijajo v črno-bele barve odeti v žargonu navijaške kulture - ultrasi. Dobro ste slišali. Za kulturo gre. Pravzaprav za eno redkih preživelih oblik subkulture.

Če tako, v stilu šank sociologije povemo, da je večina sociologov zadnje četrtine dvajstega stoletja, začenši z Mikeom Breakom, povezovalo pripadnosti eni izmed subkultur družbenemu razredu mladine oziroma njihovih staršev. A z razvojem potrošniške družbe razredne skupine izgubijo svoj pomen. Sedaj gre le za krog »delati – služiti – imeti«. Tu smo vsi enaki. Toda s kataklizmo kapitalizma, kar recesija nedvomno je, na nekakšen paradoksalno žalosten način razredi ponovno dobivajo na »veljavi«. Predvsem delavski. Toda o tem nekoliko kasneje.
Z Marjanom sva v eni izmed najinih decibelov kaloričnih debat spregovorila o incidentu v Slovenskih Konjicah. Do zaključka sicer nisva prišla, a mi je dal vedeti, da sem prispevek o Gringosih in njihovih naravnih sovražnikih policistih naredil preveč pristransko. To vsekakor ni bil moj namen, a verjamem, da je zgodbo mogoče tako razumeti. Če se je še komu zdelo tako se mu sicer ne opravičujem, a vsekakor dajem na znanje, da to ni bil moj namen. Toda še zmeraj trdim tisto, česar očitno, v učinka vredni minutaži prispevka, nisem uspel pojasniti. Druga, tretja, stoprva ali prva liga. Organizirani navijači imajo svoj nepisan kodeks obnašanja, kakor ga imajo vse interesne skupine pa naj so to ribiči ali aktiv kmečkih žena. To policisti, njihovi nadrejeni in eksperti za varnost, v Sloveniji imamo fakultete, ki se s tem ukvarjajo, morajo vedeti. Gringosi so v slogu navijaškega protokola svoj prihod na tekmo med Dravinjo in Muro 05 najavili in javno objavili. Seveda to še ne pomeni ničesar, a žal je tako, da je med ultrasi tudi nekaj takšnih, ki ne rabijo veliko, da prestopijo mejo norm in vrednot, ki so ob nogometnih zelenicah, pri vseh prisotnih, celo nekoliko ohlapnejše. Govora je seveda o nestrpnosti, verbalnem in fizičnem nasilju. Vse našteto odločno ne odobravam in menim, da se s tem dela zgolj škoda ugledu kluba, mestu in ostalim navijačem kluba. A potrebno je razumeti, da je nogomet polje filtriranja premnogih frustracij mnogih posameznikov in posameznic. Pa če ga gledamo preko TV ali na stadionu. Vem ne odkrivam tople vode. A očitno je nanjo pozabil nekdo pod zahodnim delom Pohorja. Organizirane navijaške skupine v svoje vrste privabijo veliko fantov in deklet, ki iščejo svoj jaz. Iščejo svojo identiteto, pripadnost nekomu in nečemu. A žal so v takih skupinah nekatera odklonilna početja povsem legitimna. Morda se prav zaradi tega otrok frustriranega starša, ki je žrtev recesije, torej predstavnika tragično oživljenega delavskega razreda iz marsikaterega psiho-socialnega vzgiba, razloga, odloča za pripadnost skupini, ki prej našteta nasilja tudi tolerira.
Viole razcvet članstva v devetdesetih niso doživele zgolj zaradi uspehov Prašnikarjevih fantov, ampak tudi zaradi tranzicije, ki je, če me spomin ne vara še najbolj prizadela Maribor. Ali pa rdeči jeklarji iz Jesenic. Spomnite se samo kako so šle z roko v roko navijaške tragedije in gospodarske krize konec sedemdesetih in sredi osemdesetih v Angliji, Italiji, Nemčiji. Ali pa divjanje Poljakov in Hrvatov zadnjih deset let. Nočem namenoma špekulirati, da je sobotni dogodek kakorkoli povezan s sedanjo krizo. Pesti pojejo tudi, ko je vse v navidezno najepšem redu. A vseeno pričakujem, da bo članstvo Black Gringosov začelo rasti. Black Gringosi pa so del druge lige, kjer organizatorji tekem niso vajeni ultrasov. Bilo bi dobro, da se tudi oni, če se že gredo, gredo nogomet. Ne zgolj s športnega vidika, ampak tudi socialnega. Naj drugič zaprejo ultrase v t.i. boks in bo. Skličejo vse potrebne sestanke in naredijo oceno tveganja. Nekatere za to plačujemo iz davkoplačevalskega denarja. Predvidevam, da se bo večini ultrasov to celo zdelo fino. Češ tako sem nevaren, da so me zaprli v posebni sektor in spustili petnajst minut po tekmi. Po drugi strani pa se bo počutil varnega, ker ni nastradal zaradi lastne ali policistove neumne poteze. To je kmečka logika. Če se greš rejca prosto pašnih živali tudi poskrbiš za psa ovčarja in električnega pastirja, saj jih ne ogradiš s plastičnim trakom in jim daš za čuvaja lokalnega medveda.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek je tüj na spletni strani http://www.pomurje.si


prispevek, kot mnogi, ne pa vsi - vejica - ni lektoriran

Edina svoboda je bilo telo

Da je umrl Michael Jackson smo sedaj osvojili vsi. Da je človeško sprenevedanje, hinavščina, obračanje plaščev in menjavanje dlake tudi v primeru njegove smrti doseglo enega izmed, žal, premnogih zenitov je tudi jasno. V bistvu gre za pričakovani pojav, ki nekako sovpada z njegovim življenjem. Jackson je bil od začetka do konca žrtev. S tem ne mislim, da se je žrtvoval za kogarkoli ali pa da bi sedaj iz njega morali ustvariti mučenika. Bil je klasična žrtve zlorabe otroštva, poseganja v otrokovo osebnost, dostojanstvo, človekovih pravic in še kaj. Vse od šestdesetih let do prejšnjega tedna se ga je malikovalo, izkoriščalo in pljuvalo. Znane so zgodbe o bratovski skupini Jackson 5, kasneje The Jacksons, katero je ustanovil in vodil oče Joe Jackson. Kmalu je postalo jasno, da je, najmlajši član in prvi glas skupine, edini na katerega se je vse več oboževalcev in oboževalk začelo navezovati. Med tem ko so starejši bratje Tito, Jermain, Jackie in Marlon (kasneje tudi Randy) bili v očeh medijev postavljeni na stranski tir. Pritiski so s strani očeta so bili vse večji. Sredi sedemdesetih, ko Michael odšteva svoje najstniške dni se medijska glad po njem začne stopnjevati in klavrno konča s pretiranim druženjem z otroci na svojem posestvu Neverland ter domnevnimi spolnimi zlorabami le-teh.


Vse skupaj me močno napeljuje v razmišljanje je o starših, ki svojim otrokom praktično do potankosti uredijo vsakdan. Z urnikom pri katerem ni odstopanja, z urejanjem banalnih stvari, kot so odhod na pošto, trgovino, kamorkoli, samo da otrok ne bo dekoncentriran pri doseganju cilja, ki pa je v resnici zgolj neizpolnjena želja ali frustracija starša, staršev samih. Tak otrok, sedaj že mladostnik, je brez kančka samospoštovanja. Samopodoba je nična. Materialni preskrbljenosti navkljub je njegova psiha na stopnji otroka, ki se še ne zaveda odgovornosti in samokontrole. In potem nastrada telo. Sledijo motnje hranjenja, iznakaženje telesa, spolna zavrtost in tako naprej ter nazaj. Kajti to je edino, kar lahko človek kontrolira, nadzira, ko vse drugo propade. Saj veste. To se dogaja že na najbolj preprosti ravni. Nezadovoljen, nezadovoljna v službi – revije na mizo, pogovor o dietah med malico in tako naprej. Kljub temu, da nam nič ne manjka. Jackoju ni nič manjkalo. Bil pa je oropan otroštva in učenja za življenje. Kot tak je imel večne težave z lastno samopodobo in prav zaradi tega je vzel stvari v svoje roke. A zgolj tam, kjer ni bil pogodbeno vezan. Pri svojem telesu, kar ga je v končni fazi stalo tudi življenja.

Rad bi dodal še to, da sem z Jacksonom, kot ljubitelj glasbe, končal razmerje po izidu singla Bad. Do tega obdoja je zame kot glasbenik obstajal.
Drugače pa do njega nisem gojil nobenih čustev.



Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek je tüj na spletni strani http://www.pomurje.si


prispevek, kot mnogi, ne pa vsi - vejica - ni lektoriran

Kalorične frustracije brez energetske vrednosti

Verjetno bi se spodobilo, da napišem kakšen domoljuben, da se ti solza utrne in spolzi po licu do kotička ustnic, zanosa in državljanskega ponosa poln sestavek. Težka bo !

Pred osemnajstimi leti, deset dni po tistem, ko sem dokončno zapustil osnovnošolske klopi, je Slovenija postala država – na papirju. Pol leta kasneje so nam podelili še mednarodni blagoslov. Vse lepo in prav. Praktično idealno. Praktično so nam podarili konja, kateremu ne bi smeli gledati v zobe. Pa mu. Slovenija je država stomatologov in stomatologinj ter vseh tistih, ki se tako in drugače posvečajo zobem. Le nekaj, praktično mesecev, je Slovenija, takrat še globoko v tranziciji, padala iz krize v krizo. Normalno. Otroške bolezni in te reči. Potem kar naenkrat pridejo kompromisi, sporazumi od Madrida do Vatikana in tako nazaj. Slovenija se začne dvigovati in dobivati svoje mesto med izbranimi državami Evrope. Vrednost podarjenemu konju se zvišuje, obsedenost s pregledovanjem njegovega zobovja postaja premo sorazmerna. Ker ima uspeh več botrov se začno le – ti med seboj, a zgolj v javnosti, kregati, podajati in prodajati svojo resnico ter zasluge za to kje smo in kam plujemo.
Lahkomiselni in labilni državljani jim verjamejo, spet druge to ne zanima. V tem pa je, po mojem mišljenju tudi »catch«. Živimo v času že tako zelo obrabljene, a še kako resnične, besedne zveze »potrošniška kultura«. Cilj velikih playerjev, katerih ideja tovrstna družbena ureditev je, je prav ta: da smo naivni, labilni in/ali ravnodušni, apatični. V naši podzavesti ni nič drugega kot pehanje in tekmovanje, kar ima za končno posledico manijo in/ali depresijo.

Državljanske vrednote so tukaj povsem nepomembne. Pri igranju himne se praskamo po jajcih, kar ne pomeni, da jih imamo. Do zastave nimamo odnosa. Za patriote se razglašajo, na germanskem kulturnem in subkulturnem izročilu vznikli, skinheadi, hervardi in nacional-socialisti. Otroci, tudi tisti polnoletni nimajo pojma zakaj, kdaj, kako, odkod samostojna država. V Ljubljani ne vedo kaj se je leta 1991 dogajalo v Radgoni. Soboški ne vedo, kaj se dogajalo na mejnem prehodu Vič – Holmec. In tako naprej. Vse, kar vedo je, na pamet, kar počne vsaj tretjina frustriranih slovenceljnev, pljuvati po levih, in nekaj manj, zaradi »kao« načelne drže, po desnih. Da bi se pa med seboj razumeli pa si, kot kakšen šolski primer nevrotične družine, izmislimo skupnega sovražnika – recimo Hrvate - da bi se poenotili. A pomnite: prav Medžimurci in Medžimurke, torej Hrvati in Hrvatice z desnega brega Mure so se postavili pred tanke in jim z lastnimi telesi preprečili vstop v Prekmurje. Škoda.

Čestitajte si za osebni praznik, ker mi smo država. Če vam paše ali ne. Država pa je takšna kakršno jo ustvarjamo. Če dovolimo, da z nami pometajo je to zato, ker bogaboječe čakamo na svojo usodo, ki je v bistvu v naših rokah. Tako kot je to bilo pred skoraj dvajsetimi leti. Dobro bi bilo, če bi malo manj gledali čez plot k sosedu in najprej poskrbeli sami za sebe. Nato pa začeli dajati da bi začeli prejemat. Dokler pa bomo sami sebi pljuvali v skledo pa bomo jedli juho, kakršno si pač postrežemo. Polno kaloričnih frustracij brez energetske vrednosti.


Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek je tüj na spletni strani http://www.pomurje.si


prispevek, kot mnogi ni, ne pa vsi - vejica - ni lektoriran

Mura05 vroče blago na nogometni tržnici ?

Po nogometni sezoni pride na vrsto tržnica. Nogometna tržnica. Tisti, ki imajo urejeno hišo od temeljev do podstrešja, dvorišča vse do gostiln, šankov in šank-menedžerjev ter selektorjev, zgolj prodajajo in kupujejo. Pospravljajo in se pripravljajo. Vendar je takih na sončni strani Alp bore malo. Pravzaprav bi jih lahko našteli na prste najbolj nesrečnega delavca z žage.
Mednje spada tudi, nekdaj ponos Prekmurja, Pomurja, soboška Mura, danes Mura 05. Ko je v začetku marca, zaradi domnevnega »izgorevanja na delovnem mestu« odstopil direktor kluba Goran Gutalj, so v vrhu črno-belih dejali, da bodo vsi od ekonoma do predsednika zavihali rokave in zapolnili nastalo vrzel.

Danes, ko je za vse prvoligaškega nogometa željne navijače Mure končana še ena neuspešna sezona, so se v Upravnem odboru nogometnega društva odločili postaviti stvari na svoje mesto in se čim bolj temeljito pripraviti na sezono 2009/2010. Toda še preden se je začel prvi krog ogrevanja kondicijskih priprav je temperatura obračunavanj, spletk, medijskih rac, natolcevanj in piarovskih nerodnosti že presegla barometer strpnosti.

Pravzaprav je za nekoga, ki se ne »petlja« v vsak trač okrog nesrečnega kluba, vse skupaj ovito v mešanico črno-bele edinega slovenskega športnega dnevnika in rumenih tračev z ulice. Žal pa je javnost, preko resnih medijev, o vsem okrog kluba, v katerega se steka tudi davkoplačevalski denar in denar od kupljenih vstopnic, že tako obubožanih neumornih ljubiteljev Mure05, skorajda nično obveščena.

Zato naj povzamem predvsem glas ulice, ki gre nekako takole. Mesto direktorja Mure 05 bi lahko že kmalu prevzel, nekdanji črno-beli »žogobrcar«, Robert Belec, ki naj bi s seboj pripeljal Primoža Gliho za trenerja. A Belec je (tako je tudi zapisal v odgovorih na pisanje edinega slovenskega športnega časnika) zahteval za opravljanje svojega dela primerno plačilo, kar odborniki, ki v klubu delujejo prostovoljno, niso sprejeli, ter to postavili na velik zvon v omenjenem časniku.

Belec namreč meni, da klub, ki želi biti profesionalen rabi profesionalce, saj volontersko delo prinaša volonterski – povprečen nogomet. Sam je javnosti sporočil, da je hkrati predlagal, da bi se morebitna pogodba med njim in klubom prekinila, če bi bil priliv pokroviteljev manjši od njegove bruto plače. Poleg tega je predlagal še nekaj varčevalnih ukrepov in hkrati okrcal vodstvo kluba, da dovolijo prvemu trenerju, da ob sobotah »preko ograje«, vodi tretje ligaški klub, v nedeljo pa Muro. Rezultat: prvi se vrne v pomursko ligo, slednja Mura porazno zaključi sezono.

Ker je potrebno vse skupaj preveriti, sem se obrnili na predsednika ND Mura05 Ervina Kutoša, ki pa žal iz, po njegovih besedah objektivnih razlogov, med našim telefonskim klicem ni bil na razpolago za medije A hotel sem mu tudi postaviti vprašanje, kaj pravi na glas ulice, ki trdi, da je zgolj marioneta v rokah nekaterih najglasnejših članov upravnega odbora in drugih delavcev v klubu. Zaradi katerih naj bi, tako ulica, »pregorel« tudi Gutalj. Žal odgovora, odgovorov, do tega trenutka ni bilo mogoče dobiti.

Če ste pozorno poslušali (brali), sem danes nametal toliko »najbijev« in povzel toliko tračev, v katerih je včasih ali pa zmeraj tudi pol resnice, da nas bodo odgovorni za stike z javnostjo začeli smatrati kot zaupanja vreden medij. Pa čeprav se povedano krepko izključuje. Ne izključuje pa se dejstvo, da tako kot seješ tudi žanješ. Ob taki setvi bi lahko zgolj sklepal, da bom srečen, če bom v sezoni 2-11, 2-12 lahko gledal drugo ligaško Muro.


Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek je tüj na spletni strani http://www.pomurje.si

NE BI RAD ODSTOPAL

Poskušal bom prebrati najbolj dolgočasno »Prvo osebo ednine«. Treba je nekako ilustrirati radijski prispevek, ki ne ponuja slik. K sreči so tukaj floskule, zlajnani stavki in razmišljanja. Takih imam na pretek. 3, 2, 1 zdaj:
Čez nekaj več kot deset ur bo, hvala bogu, nastopil volilni molk. Seveda ne omenjam boga po nemarnem, ker bi bilo spremljanje kampanje za evropske volitve prenaporno. Sploh ne. Meni se zdi, da toliko denarja še ni šlo v nič nikoli prej. Kampanje so bile milo rečeno mlačne, anemične, impotentne. Nekaj poskusov obračunavanj, nekaj medijskih izpadov in še največ neposrečenih dvoumnih reklamnih sporočil in navijaških sloganov. Tisti z rokavicami in o deželi, ki zmore več, sta še najbolj privlačni. Za sklepanje in klepanje dvoumnosti. Prvi sicer sami opravijo z miselnimi akrobacijami, a vseeno. Boksa je hitro konec, pregledi z rokavicami ne trajajo dolgo, natančnost izključuje umazano igro, kar politika nedvomno je. Drugi, o tem, kaj zmoremo, itak med vrsticami sporočajo dvoje. Ali da zmoremo več od dveh manekenov za zobno protetiko ali da zmoremo še več istega. Torej eno in isto, staro ponavljajočo se zgodbo. No, da ne bo pomote. Ne navijam ne za tiste ne za one. Ne vidim razlike med levimi in desnimi, razen te, da vsak nagovarja svojo ciljno skupino. Kakor koli že, ostala nagovarjanja so še slabša in prozornejša. A najhuje je to, da namesto da bi nam približali dogajanje v evropskem političnem zakulisju, izkoriščajo domače peripetije z namenom obračunavanja in blatenja nasprotnika za enega od sedmih sedežev v bruseljskem oziroma strassbourškem parlamentu.
Seveda se bo vseh sedem, ko bodo enkrat izvoljeni, borilo za naše interese v zvezi izbranih evropskih držav, a po drugi strani bo vsak od njih skrbel za lobiranje določenih struj in postal uradnik birokratskega aparata EU.
Sam bom v nedeljo šel na volitve in naredil tako kot sem to naredil že večkrat. Obkrožil bom vse kandidate, ker vsem privoščim, da se vozijo v prenatrpanih letalih iz Ljubljane v Bruselj in nazaj, da gredo stran od svojih partnerjev in partneric, katerih so se naveličali, in jim verjetno pride bolj prav, da dobijo delo tam gor, kot pa da pride do ločitve. To se za politika (pač) ne spodobi. Nekoliko bolj nerodno je le-to, da postavljaš na lestvici vrednot na prvo mesto družino in se potem zavestno odločiš, da z njo ne boš živel skupaj. Škoda le, da bo moj volilni listek neveljaven, bo pa vsaj statistika dobila za promil promila lepšo podobo. Statistika pa je itak velika resnica drobnih laži.
Upam, da sem bil dovolj slab in dolgočasen. Ne bi rad odstopal.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

ČAS ZA SLINJENJE

Polž. S to živaljo najprej povežemo slinjenje in počasnost. Pravzaprav ne vemo, kaj delajo, razen da delajo škodo na vrtninah in da so prekleto počasni. Včasih se zdi, kot da so se vzeli iz zemlje, padli z neba. Zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš. Nekateri jih poberejo in vržejo stran, drugi pohodijo, spet tretji posipajo s soljo, četrtim se gabijo.
Osebno me spominjajo na politike. Na politike v predvolilnem času in času tam nekje pred polovico mandata. Bodisi se na veliko slinijo, bodisi so počasni in sploh ne vemo, kaj delajo. Seveda obstajajo tudi izjeme. Poznam recimo nekaj pomurskih županov ali veljakov, ki so vse prej kot kar koli od naštetega. Toda že prej omenjeni so živina na vrhu lestvice orwellovske živalske farme in so žal svinje in polži hkrati. Slinijo se, da je križ, slinast križ.

Verjetno je bilo podobno tudi včeraj v bližini nedelujočega broda pri Hotizi. Prvi premier samostojne Slovenije, danes ugledni, vsaj tako pravi njegov PR-ovski štab, evropski poslanec se je čisto naključno mudil tam, kjer od časa do časa navidezno tleča žerjavica vzplamti v ogenjček. V sovraštvo pred bogom enakimi ljudmi. Sovraštvo, ki ga ni in ga ne bi smelo biti. Sovraštvo, ki ga od časa do časa za promocijo nekih egomanijakov in na račun nabiranja političnih točk z vzvodi populizma razpihujejo duše-ne-brižni politiki, politikanti in njihovi hujskači. Žalostno. Poleg tega se politik in politikanti, ki so bili na oblasti takrat, ko bi se administrativne stvari s sosedi Hrvati morale rešiti, se pravi v začetku devetdesetih, s tem, vsaj tako kaže danes, niso ukvarjali. No, saj bratranci Hrvati in sestrične Hrvatice niti niso imeli časa. Bili so v vojni. Naši demosovci pa so se, recimo da, šele učili resnične politike. Nič zato. A vseeno mi gre pošteno na jetra in druge organe, tudi spolnega, da sedaj trobijo v populistični rog in nabirajo simpatije – se slinijo – da bi le dobili svoj sedež v Bruslju, kjer bodo daleč od resničnih vsakdanjih problemov delali sicer pomembna dela, ki pa še zdaleč niso tako pomembna, kot je krpanje vašega mesečnega družinskega proračuna. Vi ji ali mu boste s tem, da se je malo poslinil/poslinila, dali glas in z malo sreče omogočili več kot dostojno življenje naslednjih nekaj let. »Puca« njemu ali njej za vse vaše probleme, katastre, davščine, brode, kontrole, posege v človekove pravice in podobno. Kajti takrat pride na vrsto podoba polža, ki se vleče – počasi vleče. In ko boste svojo izvoljeno osebo iskali, bo ponovno tako, kot je s polži. Enkrat jih boste videli, drugič spet ne. Prihajali bodo počasi, za seboj ne bodo pustili veliko koristi, škodo boste opazili zgolj vi. Razlika je le, da jih ne morete pohoditi, prej bodo oni vas, niti ga ne morete pobrati in vreči stran, ker to fizično ne gre, posoliti pa jih tudi ni vredno, saj jim soli še zdaleč ne manjka.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

JÁKO PRESENEČENJE

Se spomnite »pizzabooma« in obrambnih dnevov. Tisti rojeni še za časa zadnjih izdihljajev maršala Tita bi skorajda morali vedeti o čem govorim. In kaj imata ta dva, recimo, pojava skupnega ? Presenečenje. Saj veste, slogan »Nič nas ne sme presenetiti« in »Pizza presenečenja«. Zadevi sta v bistvu precej povezani. A o tem nekaj kasneje. Pred dvema tednoma sem na občinski seji ene od pomembnejših pomurskih občin ugotovil, da od obrambnega dneva nisem ničesar odnesel. Bil se presenečen, v negativnem smislu seveda, a če sem hotel preživeti sejo sem vse skupaj konvertiral v humor tipa bratov Coen, Slobodana Šijana in podobnih mojstrov humorja na drugo žogo. Skratka, eden od svetnikov je prepričeval in prepričal kolegice in kolega, za ljubi mir in čim prejšnji konec že itak predolge seje, da turistični delavec njihovega Zavoda za turizem in kulturo ne rabi znanja tujega jezika. Če sem natančnejši, ne rabi znati nemškega jezika. Kolegico svetnico, ki je izkušena turistična delavka, je njenemu nasprotovanju navkljub, odpravil, da naj ne trosi megle. Po njegovih podatkih nemški turisti v Pomurju, teh je od vseh tujih daleč največ, dobro govorijo angleški jezik. Saj je v Nemčiji računalniška pismenost na tako visoki ravni, da na račun – pazi (!!) – programskih jezikov, večina Nemcev in Nemk govori angleško. Problem rešen, služba za turističnega delavca - luzerja, ker ne zna nemško - zagotovljena. In to v času, ko je ena izmed šol, ki časti tri visoke jubileje, in je blizu omenjenemu občinskemu svetu, prejela posebno priznanje Goethejevega inštituta. Le – ta jim je daroval literaturo za učenje nemščine in opremil učilnico za učenje tega jezika, ki ga aktivno govori vsaj 90 milijonov ljudi. Znanje nemškega jezika očitno ni (več) pomembno, pa čeprav sta v teh dneh dva dijaka soboške Gimnazije postala absolutna državna prvaka v znanju nemškega jezika. Hecno. In jaz sem mislil, da sem od obrambnega dneva in od tekanja po Fazaneriji in soboškem kanalu kaj odnesel. Prekleto. No, v bistvu bi moral biti ves čas seje skoncentriran na podobo pizze presenečenja. Ta je bila še najbolj v duhu slogana NNNP. Čeprav so jo napovedovali kot jed s presenečenjem so zraven napisali kaj vse pride na testo. Nekateri so zraven dodali še sliko. Jáko presenečenje. Poleg tega je ime za ta tip pizze bilo, ponekod še zmeraj je, enako po vsej državi. Bivši in zdajšnji. Če bi se prej psihično dobro pripravil, bi lahko pričakoval pričakovano presenečenje. Kaj drugega od politikov, pardon, politikantov, kot »več istega«, pač ne moreš pričakovati.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

LOLLOBRIGIDA, 10.4.2009, Vrhnika

EVO NAS !

shot: Mimi Inhof

poletje/jesen 2009

Eksplozije socialnih petard, granat, bomb in atomske bombe, kraljice socialnega arzenala pomurskega gospodarstva, tovarne Mura, nam v skrajni posledici ne bo prinesel le porast nezaposlenosti v regiji. Dejstvo je da bodo redki od tega imeli celo korist. Na primer farmakološka industrija oziroma njena psiho-branža ali pa delodajalci, ki bodo zaposlenim s socialnim kapitalom v obliki brezposelnih delavk in delavcev grozili v slogu »veliko jih čaka na tvoje delovno mesto, zato ubogaj, molči in delaj«. Veliko več bo tistih, ki bodo imeli na račun polnokrvne socialne krize, ki resno grozi Pomurju, škodo. Vsaka tovrstna kriza predstavlja velike spremembe v iskanju novih načinov in strategij preživetja. Žal se bodo nekateri, kot uči že srednješolska sociologija zatekli k inovacijam. Žal zato, ker inovacija v tem primeru predstavlja obvoz mimo norm in vrednot družbe. Verjetno se bo kdo od vas sedaj počutil užaljenega, a naj pojasnim, da govorim o pričakovanem in običajnem družbenem fenomenu. Za pričakovati je porast nasilja, iz naslova frustracij, družinskih depresij, ravnodušnosti staršev, in kriminalitete na sploh. Logično, potrebno bo preživeti. Starš bo rekel »kje pa naj vzamem«, kar je avtomatično sporočilo za otroka »moram si vzeti sam«. Za šolo več ne bo časa, ker bo treba iti »na delo«. Nekateri bodo zmogli oboje, nekateri zgolj eno. Nekateri do legalnega dela ne bodo prišli. Nasilje, fizično, psihično in verbalno bo postalo vsakdan. Težko se boste mu izognili. Največja ironija bo ta, da bodo okoliščine, ki bodo do nasilja pripeljale, prav takšne kot so bile prej le da smo jih znali reševati na primeren način. Ob povečani koncentraciji nižjega ekonomskega sloja se način reševanja konfliktov spremeni. Parola je ena in edina: »ničesar nimam izgubiti« ali pa »slabše ne more biti«. V kombinaciji z alkoholom in še čem, na primer, ubrano petje pesti narekuje hiter tempo. Menim, da je eden od vzrokov incidenta v Lipi na nogometni tekmi tudi ta. Neumno bi bilo, vem da se ponavljam, metati vse v isti koš. Vendar, da smo si na jasnem Romi ali pavri. Pravzaprav Romi IN pavri. Nasilje ne sodi na in ob nogometna igrišča. Nogomet bo ob vsem sranju, ki ga regija doživlja ostal edina svetla in pozitivna točka v Pomurju. Ne glede na socialne razlike. Vsak in vsaka je lahko del igre. Kot akter na igrišču ali ob njem. A le če bomo iztrebili in zatrli vsakršno nasilje v kali. Tukaj je to mogoče, ulica je že druga pesem. Srečno.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

Bojte se belih ciganov !

Z diskriminacijo, diskriminacijami, je vedno križ. Če tepeš, tiraniziraš, zatiraš si tepen. Če braniš, odobravaš, pomagaš si tepen. Če ne zavzameš stališča te obsodijo na ravnodušnost. V vseh primerih sledijo posledice. Prej ali slej. Kaj torej storiti ? Po mojem mnenju se je potrebno pomiriti sam s seboj, pomesti pred lastnim pragom in živeti po načelih, vrednotah, normah, ki nam jih vcepljajo zahodnjaški, na židovsko – krščanskih dogmah temelječi, ideološki aparati države in njihovi vrednostni sistemi. Seveda bi bilo vse lepo in prav, če to ne bi bila zgolj »horuk« teorija. Ljudje smo pač krvavi pod kožo in nismo odporni proti anomalijam okolice v katero smo vraščeni. Težko je spoštovati določenega sočloveka, če ga zaničujejo, recimo, tvoji starši. Seveda je še težje biti jasno in glasno kritičen sam do sebe in do svojih. Nekje globoko v sebi, nekateri celo na površju, se zavedajo svoje pokvarjenosti. Toda veliko lažje je za svoje tegobe, ker biti pokvarjen je tegoba, kriviti druge. Gospodarska kriza med obema svetovnima vojnama je bila voda na mlin najbolj znanega med patološkimi nezadovoljneži. Dolfi ni veliko seksal, če sploh je. Radi ga niso imel pa tudi sam ni znal izkazovati ljubezni in tako naprej. Ker je več reči pripeljalo do drugih je na koncu dal ubiti nekaj milijonov ljudi. Poleg tega je še desetkrat več ljudi prepričal, da so mu slepo verjeli, da ima prav. Recesija tistega časa več ni bila problem za slabo življenje. Problem so bili Židje, komunisti, istospolno usmerjeni, Romi in še kdo.

Tudi danes živimo v gospodarski krizi in vse več ljudi je nezadovoljnih s svojim položajem. V demokraciji, kjer ima še tako mikroskopska manjšina pravico do svojega glasu v kombinaciji z vse večjim nezadovoljstvom, razočaranji in opeharjenostjo večinskega dela prebivalstva, napadi na drugačne dobivajo nove razsežnosti. Bil sem na strani tistih, ki takšno in drugačno pomoč delijo. Večkrat sem poslušal, da »cigani dobijo več, kak mi« in še danes ko to slišim začnem pridigati, da je napisan samo en zakon in da ima ta zakon resda nekaj velikanskih neumnosti, a da tako pač je. Še zmeraj je za vse enak. Če imate nizko plačo in je partner brez službe, imate več otrok pa zaradi partnerjevega dohodka, ki je mizeren, dobite le drobtinice pomoči države, vam svetujem, da se potrudite, da vas odpustijo. Nehajte delati za bele cigane, ki jih je ogromno. Prav ti so tisti, zaradi katerih Romom, v slabšalnem smislu, pravimo cigani. Da ne bom predolg. Danes je Mednarodni dan Romov. Jaz sem se z njimi vedno odlično razumel. Razlogov je več. Predvsem so me učili, da me lahko okradejo, da mi lahko lažejo, premlatijo, ne vem kaj še, samo na duši in umu slabotni ljudje. Ne glede na to kdo so, od kod prihajajo. Cigan je cigan. Beli ali črn. Ni pošteno, da mečete vse v en koš. Pravzaprav je to neumno. Predstavljajte si, da v vaši vasi odkrijejo pedofila in da ste od jutri naprej vsi, ki prihajate iz te vasi za vse ostale - pedofili. Ne bi bilou lüšno.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

Otroci skupina pritiska ?

Knjiga dejstev ali factbook obveščevalcev, ki slišijo na ime CIA našteva za Slovenijo, v rubriki »družbene skupine pritiska«, naslednje: Zveza romov, DeSus in rimo-katoliška cerkev Slovenije. Seveda so to zgolj tri največje skupine. Kdo so ostale ne navajajo. Meni pa se je porodila naslednja misel.
Včeraj zjutraj sem obiskal Gornje Petrovce, kjer je Zavod Moja soseska ustavil konje svojega avtodoma, da osnovnošolkam in osnovnošolcem skozi igro predstavi okoljevarstveno problematiko. Kako in zakaj je pomembno, da ločujemo odpadke, da če že onesnažujemo, onesnažujmo pametno. V pogovoru z Alešem Lavričem, recimo temu, šefom akcije »Varujmo okolje« sva dognala, da so otroci koristen član in člen v preventivnih akcijah vseh vrst. Pravzaprav so prava družbena skupina pritiska, kot se učeno s sociološkim terminom temu reče. Zakaj ? Če otroka pravilno vzgojimo - v kolikor ga niso starši, ki za to sami niso krivi, saj podobne vzgoje niso mogli biti deležni – bo taisti otrok končno začel težiti staršem z razlogom. Mama, pripasaj se. Očka konzerva ne sodi v isti koš kot plastika. To je teženje, ki ima težo. En takšen mini pritisk. Glede na količino preventivnih akcij, z razlogom prevladujejo tiste, ki se dotikajo varnosti v prometu, bi lahko spletna stran, mirno lahko rečem, zloglasne CIA zapisala še »otroci Slovenije«. Če se sedaj grem malo paranoika in teoretika zarote bo ta moja misel zagotovo prišla v beležke slovenskega sodelavca omenjene agencije in ga ob tej priložnosti lepo pozdravljam in želim lep delovni dan.
Povsem verjetno pa vas je sedaj veliko zamahnilo z roko in si dejalo »Šavel pá modrüvle«. Toda priznajte ne bi bilo slabo. Pa ne to, da z obveščevalcem, ampak da bi otrokom tovrstno učenje za čistejše okolje prišlo v podzavest, kot pitje vode ali pa dihanje. In če smo že začeli pa še končajmo z enim izmed mnogih dejstev. Sposodil sem si ga na spletni strani varujmookolje.si
»Za proizvodnjo ene same plastenke za vodo porabimo 5 l pitne vode, ki konča med odplakami. Obenem se porabi še pol litra nafte. Z recikliranjem ene same plastenke prihranimo energijo, ki zadošča, da 60-vatna žarnica sveti polnih 6 ur. Vsaka tona reciklirane plastike prihrani 2 toni dragocene nafte.«

Na zdravje !

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

SAMO-PRETEPANJE NEUMNEGA OSLA

Že minuli teden sem v veznem besedilu za oddajo od »Petka do petka« uporabil frazo »pretepanje mrtvega osla«. Frazo sem si sposodil pri najbolj simpatičnih, pravzaprav simpatično neobjektivnih športnih komentatorjih s hrvaške nacionalne televizije. »Mlatenje mrtvog magarca« je, bil takrat, sinonim za četrti, peti, šesti gol ene izmed šampionskih nogometnih ekip drugi še bolj medijsko opevani enajsterici. No, prejšnji teden sem ob poslušanju informativnih oddaj, ki smo jih pripravili, dobil občutek, da je, recimo tovarna Mura oziroma tisti, ki jo poosebljajo en tak konj ali osel. Pa mi naj ne zamerijo. A, zdi se mi, da poniževanju delavk in delavcev še zdaleč ni konca. Usoda in nesrečni konec, se vidi, kot bi dejali hrvaški nogometni komentatorji »iz zagrebačkog studia«. Ne vem pa, kako naj opišem vcepljanje v glavo neki drugi sferi družbe. Sferi katere del smo vsi, ki živimo v Murski Soboti. V mislih imam namreč prometno kulturo oziroma nekulturo. V ponedeljek sem med opravljanjem ankete, prav na temo prometnega nereda v Soboti, naletel na sogovornika, ki je bentil nad tem, da se je petnajst minut vozil po mestu, da bi parkiral. Vprašal sem ga, če večkrat pride v varaš z avtom na kar mi je odgovoril, da je iz Murske Sobote. V glavi se mi je zavrtel stavek iz odvetniško-sodniških limonad »Nimam več vprašanj!«. Kaj drugega reči kot to, da Sobočani in Sobočanke, sami sebi pljuvamo v skledo, kar se prometnega nereda v Soboti tiče. Ščijemo proti vetru. Severnemu vetru. Kaos povzročamo samo sami sebi. Ne moremo in ne smemo obtoževati tistih, ki se vozijo na delo, k zdravnikom, urejat upravne zadeve in tako dalje v mesto po pet, deset in ne vem koliko kilometrov več ter nas »zaparkirajo«. Postavite se v njihov svet. Vsi, ki smo iz mesta in smo psiho-fizično sposobni bi morali po opravkih peš ali s kolesom. Ajde, saj ne rečem, da tudi po nakupih, ampak za nakupovalne centre je itak vseeno. Tam so parkirišča. V mestu pa jih ni oziroma so, vendar jih zabašemo, ko se peljemo, na primer od Lendavske do Zvezne ulice v lepem vremenu kaj jaz vem – plačat račun na pošto. Hkrati pa trošit, onesnaževat in preklinjat. Mlatimo pa sami sebe. Neumnega osla.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

BIPOLARNOST PO SLOVENSKO

Kako je že s tem, da živimo v času spremenjenih makroekonomskih razmer, kakor se po novem, v boljši celofan zavito, reče recesiji. Aja, je. Kriza je huda, vsi pozivajo vlado da naj končno nekaj stori, da naj zmanjša plače tistih in onih, da neha trošiti tu in tam, bla bla bla. Vlado ponavadi pozivajo k tovrstnim ukrepom iz vrst opozicije. Ponavadi. Ker živimo v super demokraciji, kar ob predpostavki, da je demokracija najpočasnejši sistem, pomeni, da gre v Sloveniji vse skupaj še počasneje. Trenutnemu poglavarju vmes zagodejo še njegovi iz pozicije in tako dobimo zgolj eno potrditev več, da je Slovenija od menjave izvršne oblasti nazaj na tirnicah žlahtne demokracije. Tezo pa teh dneh potrjuje še nekaj. V Sloveniji obstajajo ljudje, ki, baje, imajo načrt, kako rešiti državo. Vendar ne pred gospodarskim zlomom. No ja, to tudi, ampak odvisno, od časa in prostora – za manipuliranje. Skratka imajo načrt kako rešiti ranljive in neprecenljive slovenske duše pred zlobnim mejakom, ki noče postati sosed temveč ostati vrag. Ja, potrebno je narediti red s Hrvati so rekli v frakciji stranke, ki predstavlja barve ljudskosti in vložili zahtevek za začetek zbiranja podpisov za referendum proti vstopu Hrvatov v »kamor-koli-že«. Že v petek so vložili pobudo njihovi kolegi, ki predstavljajo barve nacionalnosti. Če se mene vpraša, pa se me ne in zato se sam, je temu tako zato, ker to ni nič drugega, kot promocija na račun bede drugih. Tistih, nekaj petdeset ljudi, ki dejansko občutijo težave življenja na nikogaršnji zemlji zaradi administrativnih ali birokratskih nebuloz. Prej ali slej jih bodo ljudski in nacionalni pozabili. Če ne prej takrat, ko bodo naši južni sosedje vstopili v obe najbolj čislani obliki zavezništva in federacije. Z, brez ali mimo soglasja najboljšega naroda na svetu – Slovencev. Verjamem, da tudi Hrvatom paše bipolarnost slovenskih hujskačev, ki bi šparali in trošili hkrati. Da se obdržijo na oblasti še en mandat, da »završijo posao« in pripeljejo Hrvaško v vse moderne okupacijske strukture. Toda ne pozabite: referendum stane več kot je kdor koli na kratki rok zmožen privarčevati. Tudi Pahor in Janša s psihiatrovo pomočjo vred.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo.

Š A V E L vs ROCK ON NET

Ta teden gostujem na eni izmed boljših/redkih spletnih strani, kjer se piše izključno o glasbi.
Za ROCK ON NET sem izbral videe, ki bodo bralkam, bralcem strani popestrili zabušavanje na delovnem mestu. Izbral sem videe skupin The Twilight Singers, Lollobrigida, Clutch, Dežurni krivci, Georga Martina in še kaj . . .

Vabljeni k ogledu !

J.-

SLOVENIJA - DRŽAVA BELIH CIGANOV

Poskušal sem, a mi ni uspelo. V bistvu mi ne uspeva že od nedelje zvečer. Ne uspeva mi, da se ne bi vključil v tretji polčas festivala kamuflaže plagiatov, blišča in bede. Evrovizijska melodija oziroma EMA 2009 je v tem vidiku eden boljših nacionalnih izborov v Evropi. Zakaj ? Če ste kdaj gledali kakšen nemški izbor boste lahko videli le presenetljivo trendovske skladbe in velik spektakel. Kot da je finalni večer zaradi njih in ne oni zaradi, letos moskovskega, Eurosonga. Brezveze, kakšen festival pesmi Evrovizije pa bi to bil, če ne bi poslušali najbolj uspešno prikrite in predelane že ene od slišanih skladb, po možnosti celo na taistem festivalu pred desetimi in nekaj leti. In prav v tem našim piscem skladb uspeva. Dejstvo na katerega bi, ob izhodišču, da sprejmemo EMO kot festival vsega prej povedanega in naštetega, morali biti ponosni. A vendar so kriteriji nekaterih v dolini šentflorjanski drugačni. Kriteriji, ki temeljijo na pomanjkanju samozavesti, nezaupanja, samovšečnosti in prevzetnosti hkrati.
Delavci v evrovizijski kuhinji, tisti s slovenskim poreklom, niso dosegali higienskega minimuma. Potrebno je bilo pripeljati tuje kuharje. Ti so čisti pa še, kao, ne »poznajo« nikogar in njih, kao, nobeden. A ker smo najboljši in najlepši v Evropi je tja na ogled treba poslati najboljše in najlepše. Tu pa se zalomi in strokovnjaki padejo na osnovnem estetskem poznavanju glasbenega izražanja v kombinaciji s tem kar določena glasbena zvrst v določenem glasbenem svetu na določenem odru predstavlja. In dajo kvartetu, ki je tako dober, da jih je pet in se mu skandira »Quartissimo«, vse možne točke. Vse točke za najbolj ceneno različico klasične glasbe. Že Mozart in kompanija med poznavalci resne glasbe veljajo za pop, lahkotno, glasbo. In potem se zgodi Langa z Manco. Vseslovensko kombinacijo joškate zlatolaske z dvema predstavnikoma romske skupnosti. Kot reklama za sožitje in razbitje predsodkov vseh Slovencev, ki pa po mnenju žirije zasluži nulo. Pa čeprav je po mojem mnenju to edini komad, ki ima vse, kar evrovizijski komad zahteva. Je plagiat, ima mirni uvod, suspenz in na koncu raspaljotko. Poleg tega je v komadu toliko navlečenih jajc z vseh vetrov, da bi Vlašič moral dobili državljanstvo romske države, če bi le-ta obstajala. Vrhunski miks vsega, ki zgolj potrjuje enega od stereotipov o Romih. Seveda se sedaj mnogi z mano ne strinjate. Tako Romi kot ne Romi. A tako pač slišim glasbo. In še enkrat povem, da je to edini komad, ki ima meso. Tako je slab, da je dober. Vsi ostali so mlačni in imajo okus po tri dni starem mlečnem rižu. In znotraj žanrskega konteksta tako romske kot evrovizijske popevke zadovoljuje vse standarde. Med tem ko zmagovalna znotraj pop klasične glasbe pač ne.
Da se ne zapletem preveč bom končal. Še prej pa bi dodal, da se mi zmeraj bolj zdi, pa čeprav sem se še sam dodobra nasmejal, ko je Jože Kontrec v vsej tisti jezi preimenoval žirijo v režijo, da je Jože mislil točno tako kot je povedal. Verjetno se niti sam ni zavedal, a je povedal edino pravilno. Žirija se je šla režijo in zrežirala. Nadvse uspešen tretji polčas in zmagovalca po svoji meri. Naj Evropa ve, da je Slovenija država belih ciganov !

Objavljeno v oddaji "Prva oseba ednine" 06.02.2009, RADIO MURSKI VAL 94,6 & 105,7 UKV MHz !

MAN BEHIND THE CAM

Prispevek o mini veselici, ki se je po dveh urah prevesila v žalostico, govori o dveh mojih pajdaših. Ker verjamem, da Dominika Bagola večina od vas že pozna ali pa ve vsaj nekaj o njem, bom na tem mestu prestavil drugega. Robert Ward MacIntyre ali Bobby MacIntyre, pred štirimi desetletji rojen glasbenik prihaja iz mesta Miami na Floridi. Največji pečat je pustil na svetovni glasbeni sceni, ko je pet let skrbel za groove banda THE TWILIGHT SINGERS. Band, ki je zgradil svojo kariero predvsem na temeljih skupine The Afghan Whigs oz. frontman-a te skupine Gregga Dullija. Bilo kako bilo. Bobby je bend leta 2007 zapustil in se vrgel v session glasbeniške ter producentske vode. Da mu zelo dobro uspeva sem okusil tudi na lastni koži. Nenazadnje je plata, ki smo jo posneli s Psycho-Path, The Ass-Soul Of Psycho-Path, kar dobro bila sprejeta, če ne celo odlično (TUKAJ preberi nekaj vtisov) Da pa je več kot odličen sodelavec za vse vrste akcij pa dokazuje spodaj objavljeni prispevek. Nenazadnje je njegov posnetek s Pušče v manj kot dvanajstih urah pogledalo preko 1000 radovenežev in radovednic. Kakorkoli že, da ne kradem bogu časa. TUKAJ SE LAHKO ŠE BOLJE seznanite z Bobbyjem oz. Borisom, kot ga kličem sam.

Pa še link do nastopa THE TWILIGHT SINGERS na JIMMY KIMMEL SHOW-u

LANGA EMA 2009 @ PUŠČA

To nedeljo, 1.2.2009, sem se v družbi dveh odličnih glasbenikov, z mano sta bila Dominik Bagola (Psycho-Path) in Bobby MacIntyre (ex The Twilight Singers & Mark Lanegan etc.), odpravil na Puščo. V organizaciji tamkajšnje krajevne skupnosti so pripravili vse potrebno (zastonj bograč, zastonj kuhano vino, zastonj vrednostne kartice za mobilne telefone), da bi njihova, naša, Langa dobila tisto, kar ji je pripadlo lani - zmago. Ker so "zakoni" drugačni je bilo razočaranje veliko.

Kakorkoli že. Na Pušči, največjem romskem naselju v Sloveniji, je bil enkratno vzdušje vse do 22:00 in res kapo dol našim, soboškim, romom za lep večer.

Aja, ker sem šel tja z namenom, da bi posnel reportažo, se javljal v živo in posnel še kaj za sebe sem bil primoran v trenutku, ki ga lahko vidite v videu, zaupati mikrofon Bagoli, malo kamero pa MacIntyre-ju. Sam pa sem pofotkal nekaj trans momentov za Vestnik.

ps.

Žur je bil na placu, kjer že raste "Večnamenski prostor LANGA"

VESELE SVÉTKE, ŽELIM !

Ne vem koliko vas je že šlo skozi letošnji koledar. Sklepam, da kar nekaj. A dajmo še enkrat, skupaj. Skozi praznike seveda, kaj bi drugega. Prvi, ki se nam po drugem januarju, kot bi rekel, Krjavelj »pred oči postavi« je 8. februar. Slovenski kulturni praznik, Prešernov dan. Dela prost dan »pade« na nedeljo. Naslednji praznik, ki sledi, tak dela prost dan je Velikonočni ponedeljek. Tu ni kaj za dodati. Še zmeraj je bil v ponedeljek, letos je to 13. april. Že dan prej je seveda velikonočna nedelja, a nedelja je nedelja. Gremo naprej. 27. april, Dan upora proti okupatorju, fašističnemu, da se razumemo, ponedeljek. Zakon. Končno prvi pravi dela prost dan. Tri dni kasneje, v petek, prvi maj. Praznik dela, praznik, ki bi po vse svetovnem gospodarsko ustrahovalnem vzdušju moral končno začeti pridobivati na stari slavi. Dela prost dan je tudi drugi maj. Vendar »pade« na soboto, tako da bo za večino zaposlenih in šolajočih zgolj sobota. Mesec in pol kasneje, na dan ko goduje Hinko se nam bo zgodil 25. junij, dan državnosti in to na četrtek. Verjamem, da bo za mnoge od vas tudi naslednji dan, torej petek, dela prost dan in podaljšek v vikend. Sledi Marijino vnebovzetje, 15. avgust, sobota. Pravi »dela prosti dan« za večino ponovno odpade. Ponedeljek 17. avgust, Dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom pa, žal, ni vreden prostega dne. Sobota in nedelja v letu 2009 sta rezervirana za »Dan reformacije« in »Dan spomina na mrtve«. To je že tretja sobota in druga nedelja v tem letu, ki bi tako in drugače bila dela prosta dneva. Zadnji petek letos bo rezerviran za Božič, Štefani in samostojnost ter enotnost države pa se bosta morala zadovoljiti še z enimi »že-itak-frei« dnevom.
In ker se po dnevu noč pozna bo 1. januar 2010 pisal zgodovino na petek, njegov podaljšek pa v soboto. Hja, pred nami ni nič kaj dodatnih prostih dni polno leto. A zadoščenje, delno, bodo po skoraj šestih letih dobili tisti, ki delajo v trgovinah. Kljub predhodnemu zakonodajnemu referendumu o obratovanju trgovin, ki je »uspel«, trgovine niso nikoli zares zaprla svoja vrata. Tokrat jih bodo vsaj dve nedelji, še nekaj sobot in dva ponedeljka. Takrat ko sta pa dva praznika na kupu, pa se vrata teh novodobnih cerkva itak odprejo, ker nam bo, kako simptomatično, »zmanjkalo kruha«. A, vsem dela prostim dnevom navkljub, obstajajo poklici in službe, ki delajo ne glede na to kateri dan v letu je. Saj veste, delavci v zdravstvu, policiji, gostinci, različnih življenjsko pomembnih storitvah in še bi lahko naštevali. Delali bomo tudi mi - radijci. No, mogoče pa bi res veljalo za dela proste dneve, vsaj v času zloglasne recesije, razglasiti, 15. september Dan vrnitve Primorske Sloveniji, pa že prej omenjeni 17. avgust ali pa kar današnji dan spomina na žrtve holokavsta. Da bi se nekaj prišparalo. A mislim, da bi slednje bilo v posmeh vsem žrtvam in njihovim svojcem te več milijonske morije, saj je antisemitizem še zmeraj prisoten in večina judomrznežev bi se na račun svoje zlobe, predvsem pa frustracij, doma praskalo po riti.

Objavljeno v oddaji "Prva oseba ednine" 27.01.2009, RADIO MURSKI VAL 94,6 & 105,7 UKV MHz !