Š A V E L

ShizofrEMA

2010-02-26T14:52:00.001+01:00

Glasba je pomembna tako kot dihanje, kot prehranjevanje, učenje, razgibavanje telesa. Vse od naštetega pa ni vedno na najvišji ravni. Pa čeprav prepričani trgovci – pospeševalci verjamejo, da jim bomo verjeli še mi. Češ »njihovo« je najboljše in najlepše. Saj veste, nekateri za dobiček naredijo vse. To je bilo zelo lepo vidno v soboto in nedeljo na Emi 2010 iz prvega para oči. »Ni, da ni«, sem si mislil. Toliko narcisoidnosti brez enega samega lucidnega prebliska in, kako simptomatično, toliko »ziherašev« na enem samem kupu, da je bilo zabavno in žalostno hkrati. A to je podoba, »popularnoglasbena« podoba Slovenije. Namenoma nisem dodal besedice »pač«. Ni pač. To je rezultat stanja duha. Rezultat kulturne zavrtosti na Slovenskem, ki se je začela s prihodom določenih politično-kulturnih elit, katerih liderji in izvrševalci ideoloških nazorov temeljijo na populizmu. Ne, še huje, si mislim. Zgodil se je vrhunec pranja možganov. Pranja pri debelih 90 stopinjah Celzija. Gospod Rudaš je pravilno ocenil – »šlo je za nacionalni naboj«. Sam pravim, da je šlo za kulturno-politični in nazorski boj. Ki je moral uspeti. Slovenski glasovalni stroj je – »kdo so ti ljudje«, bi bila izredno dobra tema za kakšno socialno antropološko študijo – ponotranjil enajsto zapoved, ki velja zgolj v Sloveniji in pravi: »Brez harmonike ni zabave.« Meni osebno je harmonika eden najljubših instrumentov. Ko jo raztegne svetovno znani harmonikar Bratko Bibič, Slovenec, ki ga ne boste videli v nobeni od narodnozabavnih oddaj, mi še najbolj prija. Tudi moj tast in sin sta mahnjena na zvoke »Golic«. Eden, ker mu je to všeč, drugi, ker se dadaistični vzorci tipa Telebajski venomer ponavljajo. Tako je. Otroci do določene starosti radi prisluhnejo enostavnim, nezahtevnim in večkrat ponovljenim zadevam. Kar navsezadnje slovenska narodnozabavna glasba je. Avsenika in njegovih sodobnikov, niti naslednikov, žal ni veliko. Nikoli jih ni bilo. Večina jih je slabih ad hoc, fast food posnemovalcev in poustvarjalcev. Kakorkoli, mene bolj zanima, zakaj je takšna glasba, ki je v večini prevladovala, na večer predizbora Eme tako močno zakoreninjena v dušo povprečnega, nezahtevnega slovenskega poslušalca? Prej sem razmišljal o pranju možganov. Toda, kaj pa če nimam prav in sem paranoiden? V katerem grmu torej tiči zajec? V desnem ali levem? Pa me misel napelje do naslednje teze. V Sloveniji se, izjeme so redke, pri ustvarjalcih javnega glasbenega mnenja dogaja nekaj izredno čudnega. Psihologija množic je obrnjena na glavo. Kadarkoli nanese pogovor na glasbeni okus medijev, ki recimo niso specializirani, oziroma njihovih urednikov, ti le-ti povedo, da dajejo ljudem tisto, kar hočejo. Pa je to res? Da, je. Pa je to prav? Ne, ni. Dokaz: zgoraj napisano razmišljanje o pranju možganov. Celotnega razvoja in napredka naroda, medtem ko se vrtimo v miselnem krogu »več istega«, če dihamo slab zrak, pijemo slabo vodo, se ne učimo in doma poležavamo, ne smemo in ne moremo pričakovati. Množice nadzorujejo tiste, ki bi morali skrbeti za njihovo dobro. Vsaka skupina ima in mora imeti voditelja. Drugače nastane kaos. Pa sem tam, kjer sem začel. Pri pranju možganov. Verjetno se je to v preteklosti, v obdobju vladavine popularne črke J, ki je še najbližje starim železnim časom, tudi zgodilo. Danes pa tega ni in imamo eno samo pasjo zmedo. Tudi Ema je postregla z njo. In da bo volk sit in koza cela, smo bili v tej kuhinji vsi kuharji. Resda so eni mislili, da lahko – kot minula leta – v to neprebavljivo juho vržejo svoj ščepec soli večkrat. No, na koncu smo dobili lep presek množice A in B. Toda kaj, ko je ta zanič. Predpotopni primorski, no ja, rock in poustvarjalna »oberkrainerska« muzika. Čeprav je avstrijski original te mešanice pred leti neslavno pogorel, se mi zdi, ne, sem prepričan, da bi bilo lahko še huje. Pa še to. Nismo se osamosvajali s frajtonarico, ta je bila v Beogradu priljubljena. S punkom smo se.

Ljubim Muro, nisem kriv

2009-09-04T15:59:00.003+02:00

Po tistem, ko so v poletnih mesecih z javno debato med pristaši kluba, predsednikom in predstavniki upravnega odbora vsi v klubu nekako poenotili svoje vrste in uspeli sestaviti tako ekipo, kot pripeljati nekdanjega muraša Roberta Belca za direktorja kluba ter z njim trenerja, vsem dobro znanega Primoža Gliho.

Z njima so prišle tudi okrepitve. Kljub vsemu je bilo nekako na dlani, da so težave zgolj pometene pod preprogo in da bo prej ali slej enemu od sodov izbito dno. To se je zgodilo v torek oziroma včeraj, ko je svojo odstopno izjavo podal, član upravnega odbora in podpredsednik kluba Bojan Petrijan. Zmotile so ga predvsem kršitve statuta društva Mura 05, kakor tudi odstopanja od nekaterih dogovorov znotraj kluba. Predvsem ta, da se ohrani jedro kluba iz prejšnje sezone ter s tem posledično racionalna poraba klubskega proračuna za sezono 2009/2010, ki naj ne bi presegel četrt milijona evrov. Moti ga tudi sedenje najdražjih igralcev na tribuni, ki pa so iz takšnih in drugačnih razlogov nesposobni za igro. Vrh še ene ledene gore pa naj bi bil prihod Blaža Puca, ki naj ne bi bil soglasno sprejet s strani vseh odgovornih v klubu. Ob slednje se je v odprtem pismu obregnil tudi, javnosti na pol skrivnostni, član uprave in direktor Agencije Mura 05 Miro Jager. V čem vse po njegovem tiči tempirana bomba za še hujše posledice kluba si lahko preberete na naši spletni strani. In kaj pravi, za nogomet tako usodno in nepredstavljivo povezana ulica. Po mnenju mnogih naj bi eno od jeder spora bilo večtirno in neusklajeno (ne)vodenje kluba. Vse več je slišati očitkov, da naj bi klub vodil odbornik Miran Forjanič, spet po drugi strani da naj bi ga vodil, oziroma naj bi ga rad, zdravnik murašev dr. Mladen Prettner in njegov človek Miro Jager. Potem spet, da gre za razprtije in obračunavanje med vse bolj razklanim soboškim odborom stranke SDS. Res je da zbuja dvome, kako zmorejo v klubu obdržati številke znotraj omenjenega in omejenega proračuna s prihodom igralcev tipa Pregelj in podobnih. A ne tako davno je direktor kluba Robert Belec dejal, da bo za presežek poskrbel sam. Spet po drugi strani ne moremo mimo tega, da mnogi menijo, da če ne bilo Forjaniča tudi ne bi bilo več Mure 05. Spet tretji sprašujejo, kje je tukaj soboški župan Štihec, ki je po odhodu mecena Stanka Polaniča, govoril o smelih načrtih s klubom. Vse glasnejši so tudi očitki, da se premožnejši navdušenci, ki finančno pomagajo klubu, preveč vtikajo v vodenje kluba in tako naprej. Zadeva je vsekakor zelo zapletena in kompleksna, a roko na srce. Kje v Sloveniji pa ni?!? Morda sta izjemi dva kluba. Eden ima tradicijo, drugi bogatega sponzorja in trenerja z glavno besedo. Ostali se držijo na površju dokler so rezultati. A Mura 05 ima nekaj, kar samo še Maribor – zveste privržence in navijače. Take, ki si želijo, da bi raznorazni posamezniki končno nehali misliti zgolj na lastni žep in rit ter nehali izkoriščati krizne čase za egoistične poslovne priložnosti. Vsi ki imamo radi ta klub si želimo, da bo to končno klub po meri navijačev. Ljudje so pripravljeni odšteti tudi deset odstotkov svoje plače, da vidijo črno-bele igrati. Škoda, da se kopja lomijo ravno sedaj, ko ima muraši rezultatsko pozitivno bilanco in to z nezanemarljivim deležem doma vzgojenih igralcev. A prave preizkušnje s Primorjem in še prej Aluminijem še prihajajo. Do takrat se bo, v to verjamem kot pristaš črno-belih, zadeva umirila. Nenazadnje tihi predsednik Mure 05 Ervin Kutoš obljublja sestanek UO Mure 05 v naslednjih dneh. Upamo na najboljše. Se pa bojim, da bodo z rezultatsko krizo, na površje priplavali novi kadavri.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek je tüj na spletni strani http://www.pomurje.si

prispevek, kot mnogi, ne pa vsi - vejica - ni lektoriran

Medved ne čuva črede

2009-08-28T23:42:00.000+02:00

V soboto je za nekakšen tretji polčas, ki mu morda ne bi bilo potrebno posvečati toliko pozornosti, poskrbela organizirana navijaška skupina Black Gringos. Vemo za koga navijajo v črno-bele barve odeti v žargonu navijaške kulture - ultrasi. Dobro ste slišali. Za kulturo gre. Pravzaprav za eno redkih preživelih oblik subkulture.

Če tako, v stilu šank sociologije povemo, da je večina sociologov zadnje četrtine dvajstega stoletja, začenši z Mikeom Breakom, povezovalo pripadnosti eni izmed subkultur družbenemu razredu mladine oziroma njihovih staršev. A z razvojem potrošniške družbe razredne skupine izgubijo svoj pomen. Sedaj gre le za krog »delati – služiti – imeti«. Tu smo vsi enaki. Toda s kataklizmo kapitalizma, kar recesija nedvomno je, na nekakšen paradoksalno žalosten način razredi ponovno dobivajo na »veljavi«. Predvsem delavski. Toda o tem nekoliko kasneje.
Z Marjanom sva v eni izmed najinih decibelov kaloričnih debat spregovorila o incidentu v Slovenskih Konjicah. Do zaključka sicer nisva prišla, a mi je dal vedeti, da sem prispevek o Gringosih in njihovih naravnih sovražnikih policistih naredil preveč pristransko. To vsekakor ni bil moj namen, a verjamem, da je zgodbo mogoče tako razumeti. Če se je še komu zdelo tako se mu sicer ne opravičujem, a vsekakor dajem na znanje, da to ni bil moj namen. Toda še zmeraj trdim tisto, česar očitno, v učinka vredni minutaži prispevka, nisem uspel pojasniti. Druga, tretja, stoprva ali prva liga. Organizirani navijači imajo svoj nepisan kodeks obnašanja, kakor ga imajo vse interesne skupine pa naj so to ribiči ali aktiv kmečkih žena. To policisti, njihovi nadrejeni in eksperti za varnost, v Sloveniji imamo fakultete, ki se s tem ukvarjajo, morajo vedeti. Gringosi so v slogu navijaškega protokola svoj prihod na tekmo med Dravinjo in Muro 05 najavili in javno objavili. Seveda to še ne pomeni ničesar, a žal je tako, da je med ultrasi tudi nekaj takšnih, ki ne rabijo veliko, da prestopijo mejo norm in vrednot, ki so ob nogometnih zelenicah, pri vseh prisotnih, celo nekoliko ohlapnejše. Govora je seveda o nestrpnosti, verbalnem in fizičnem nasilju. Vse našteto odločno ne odobravam in menim, da se s tem dela zgolj škoda ugledu kluba, mestu in ostalim navijačem kluba. A potrebno je razumeti, da je nogomet polje filtriranja premnogih frustracij mnogih posameznikov in posameznic. Pa če ga gledamo preko TV ali na stadionu. Vem ne odkrivam tople vode. A očitno je nanjo pozabil nekdo pod zahodnim delom Pohorja. Organizirane navijaške skupine v svoje vrste privabijo veliko fantov in deklet, ki iščejo svoj jaz. Iščejo svojo identiteto, pripadnost nekomu in nečemu. A žal so v takih skupinah nekatera odklonilna početja povsem legitimna. Morda se prav zaradi tega otrok frustriranega starša, ki je žrtev recesije, torej predstavnika tragično oživljenega delavskega razreda iz marsikaterega psiho-socialnega vzgiba, razloga, odloča za pripadnost skupini, ki prej našteta nasilja tudi tolerira.
Viole razcvet članstva v devetdesetih niso doživele zgolj zaradi uspehov Prašnikarjevih fantov, ampak tudi zaradi tranzicije, ki je, če me spomin ne vara še najbolj prizadela Maribor. Ali pa rdeči jeklarji iz Jesenic. Spomnite se samo kako so šle z roko v roko navijaške tragedije in gospodarske krize konec sedemdesetih in sredi osemdesetih v Angliji, Italiji, Nemčiji. Ali pa divjanje Poljakov in Hrvatov zadnjih deset let. Nočem namenoma špekulirati, da je sobotni dogodek kakorkoli povezan s sedanjo krizo. Pesti pojejo tudi, ko je vse v navidezno najepšem redu. A vseeno pričakujem, da bo članstvo Black Gringosov začelo rasti. Black Gringosi pa so del druge lige, kjer organizatorji tekem niso vajeni ultrasov. Bilo bi dobro, da se tudi oni, če se že gredo, gredo nogomet. Ne zgolj s športnega vidika, ampak tudi socialnega. Naj drugič zaprejo ultrase v t.i. boks in bo. Skličejo vse potrebne sestanke in naredijo oceno tveganja. Nekatere za to plačujemo iz davkoplačevalskega denarja. Predvidevam, da se bo večini ultrasov to celo zdelo fino. Češ tako sem nevaren, da so me zaprli v posebni sektor in spustili petnajst minut po tekmi. Po drugi strani pa se bo počutil varnega, ker ni nastradal zaradi lastne ali policistove neumne poteze. To je kmečka logika. Če se greš rejca prosto pašnih živali tudi poskrbiš za psa ovčarja in električnega pastirja, saj jih ne ogradiš s plastičnim trakom in jim daš za čuvaja lokalnega medveda.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek je tüj na spletni strani http://www.pomurje.si

prispevek, kot mnogi, ne pa vsi - vejica - ni lektoriran

Edina svoboda je bilo telo

2009-07-03T17:39:00.004+02:00

Da je umrl Michael Jackson smo sedaj osvojili vsi. Da je človeško sprenevedanje, hinavščina, obračanje plaščev in menjavanje dlake tudi v primeru njegove smrti doseglo enega izmed, žal, premnogih zenitov je tudi jasno. V bistvu gre za pričakovani pojav, ki nekako sovpada z njegovim življenjem. Jackson je bil od začetka do konca žrtev. S tem ne mislim, da se je žrtvoval za kogarkoli ali pa da bi sedaj iz njega morali ustvariti mučenika. Bil je klasična žrtve zlorabe otroštva, poseganja v otrokovo osebnost, dostojanstvo, človekovih pravic in še kaj. Vse od šestdesetih let do prejšnjega tedna se ga je malikovalo, izkoriščalo in pljuvalo. Znane so zgodbe o bratovski skupini Jackson 5, kasneje The Jacksons, katero je ustanovil in vodil oče Joe Jackson. Kmalu je postalo jasno, da je, najmlajši član in prvi glas skupine, edini na katerega se je vse več oboževalcev in oboževalk začelo navezovati. Med tem ko so starejši bratje Tito, Jermain, Jackie in Marlon (kasneje tudi Randy) bili v očeh medijev postavljeni na stranski tir. Pritiski so s strani očeta so bili vse večji. Sredi sedemdesetih, ko Michael odšteva svoje najstniške dni se medijska glad po njem začne stopnjevati in klavrno konča s pretiranim druženjem z otroci na svojem posestvu Neverland ter domnevnimi spolnimi zlorabami le-teh.

Vse skupaj me močno napeljuje v razmišljanje je o starših, ki svojim otrokom praktično do potankosti uredijo vsakdan. Z urnikom pri katerem ni odstopanja, z urejanjem banalnih stvari, kot so odhod na pošto, trgovino, kamorkoli, samo da otrok ne bo dekoncentriran pri doseganju cilja, ki pa je v resnici zgolj neizpolnjena želja ali frustracija starša, staršev samih. Tak otrok, sedaj že mladostnik, je brez kančka samospoštovanja. Samopodoba je nična. Materialni preskrbljenosti navkljub je njegova psiha na stopnji otroka, ki se še ne zaveda odgovornosti in samokontrole. In potem nastrada telo. Sledijo motnje hranjenja, iznakaženje telesa, spolna zavrtost in tako naprej ter nazaj. Kajti to je edino, kar lahko človek kontrolira, nadzira, ko vse drugo propade. Saj veste. To se dogaja že na najbolj preprosti ravni. Nezadovoljen, nezadovoljna v službi – revije na mizo, pogovor o dietah med malico in tako naprej. Kljub temu, da nam nič ne manjka. Jackoju ni nič manjkalo. Bil pa je oropan otroštva in učenja za življenje. Kot tak je imel večne težave z lastno samopodobo in prav zaradi tega je vzel stvari v svoje roke. A zgolj tam, kjer ni bil pogodbeno vezan. Pri svojem telesu, kar ga je v končni fazi stalo tudi življenja.

Rad bi dodal še to, da sem z Jacksonom, kot ljubitelj glasbe, končal razmerje po izidu singla Bad. Do tega obdoja je zame kot glasbenik obstajal.
Drugače pa do njega nisem gojil nobenih čustev.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek je tüj na spletni strani http://www.pomurje.si

prispevek, kot mnogi, ne pa vsi - vejica - ni lektoriran

Kalorične frustracije brez energetske vrednosti

2009-06-30T08:29:00.003+02:00

Verjetno bi se spodobilo, da napišem kakšen domoljuben, da se ti solza utrne in spolzi po licu do kotička ustnic, zanosa in državljanskega ponosa poln sestavek. Težka bo !

Pred osemnajstimi leti, deset dni po tistem, ko sem dokončno zapustil osnovnošolske klopi, je Slovenija postala država – na papirju. Pol leta kasneje so nam podelili še mednarodni blagoslov. Vse lepo in prav. Praktično idealno. Praktično so nam podarili konja, kateremu ne bi smeli gledati v zobe. Pa mu. Slovenija je država stomatologov in stomatologinj ter vseh tistih, ki se tako in drugače posvečajo zobem. Le nekaj, praktično mesecev, je Slovenija, takrat še globoko v tranziciji, padala iz krize v krizo. Normalno. Otroške bolezni in te reči. Potem kar naenkrat pridejo kompromisi, sporazumi od Madrida do Vatikana in tako nazaj. Slovenija se začne dvigovati in dobivati svoje mesto med izbranimi državami Evrope. Vrednost podarjenemu konju se zvišuje, obsedenost s pregledovanjem njegovega zobovja postaja premo sorazmerna. Ker ima uspeh več botrov se začno le – ti med seboj, a zgolj v javnosti, kregati, podajati in prodajati svojo resnico ter zasluge za to kje smo in kam plujemo.
Lahkomiselni in labilni državljani jim verjamejo, spet druge to ne zanima. V tem pa je, po mojem mišljenju tudi »catch«. Živimo v času že tako zelo obrabljene, a še kako resnične, besedne zveze »potrošniška kultura«. Cilj velikih playerjev, katerih ideja tovrstna družbena ureditev je, je prav ta: da smo naivni, labilni in/ali ravnodušni, apatični. V naši podzavesti ni nič drugega kot pehanje in tekmovanje, kar ima za končno posledico manijo in/ali depresijo.

Državljanske vrednote so tukaj povsem nepomembne. Pri igranju himne se praskamo po jajcih, kar ne pomeni, da jih imamo. Do zastave nimamo odnosa. Za patriote se razglašajo, na germanskem kulturnem in subkulturnem izročilu vznikli, skinheadi, hervardi in nacional-socialisti. Otroci, tudi tisti polnoletni nimajo pojma zakaj, kdaj, kako, odkod samostojna država. V Ljubljani ne vedo kaj se je leta 1991 dogajalo v Radgoni. Soboški ne vedo, kaj se dogajalo na mejnem prehodu Vič – Holmec. In tako naprej. Vse, kar vedo je, na pamet, kar počne vsaj tretjina frustriranih slovenceljnev, pljuvati po levih, in nekaj manj, zaradi »kao« načelne drže, po desnih. Da bi se pa med seboj razumeli pa si, kot kakšen šolski primer nevrotične družine, izmislimo skupnega sovražnika – recimo Hrvate - da bi se poenotili. A pomnite: prav Medžimurci in Medžimurke, torej Hrvati in Hrvatice z desnega brega Mure so se postavili pred tanke in jim z lastnimi telesi preprečili vstop v Prekmurje. Škoda.

Čestitajte si za osebni praznik, ker mi smo država. Če vam paše ali ne. Država pa je takšna kakršno jo ustvarjamo. Če dovolimo, da z nami pometajo je to zato, ker bogaboječe čakamo na svojo usodo, ki je v bistvu v naših rokah. Tako kot je to bilo pred skoraj dvajsetimi leti. Dobro bi bilo, če bi malo manj gledali čez plot k sosedu in najprej poskrbeli sami za sebe. Nato pa začeli dajati da bi začeli prejemat. Dokler pa bomo sami sebi pljuvali v skledo pa bomo jedli juho, kakršno si pač postrežemo. Polno kaloričnih frustracij brez energetske vrednosti.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek je tüj na spletni strani http://www.pomurje.si

prispevek, kot mnogi ni, ne pa vsi - vejica - ni lektoriran

Mura05 vroče blago na nogometni tržnici ?

2009-06-14T20:35:00.004+02:00

Po nogometni sezoni pride na vrsto tržnica. Nogometna tržnica. Tisti, ki imajo urejeno hišo od temeljev do podstrešja, dvorišča vse do gostiln, šankov in šank-menedžerjev ter selektorjev, zgolj prodajajo in kupujejo. Pospravljajo in se pripravljajo. Vendar je takih na sončni strani Alp bore malo. Pravzaprav bi jih lahko našteli na prste najbolj nesrečnega delavca z žage.
Mednje spada tudi, nekdaj ponos Prekmurja, Pomurja, soboška Mura, danes Mura 05. Ko je v začetku marca, zaradi domnevnega »izgorevanja na delovnem mestu« odstopil direktor kluba Goran Gutalj, so v vrhu črno-belih dejali, da bodo vsi od ekonoma do predsednika zavihali rokave in zapolnili nastalo vrzel.

Danes, ko je za vse prvoligaškega nogometa željne navijače Mure končana še ena neuspešna sezona, so se v Upravnem odboru nogometnega društva odločili postaviti stvari na svoje mesto in se čim bolj temeljito pripraviti na sezono 2009/2010. Toda še preden se je začel prvi krog ogrevanja kondicijskih priprav je temperatura obračunavanj, spletk, medijskih rac, natolcevanj in piarovskih nerodnosti že presegla barometer strpnosti.

Pravzaprav je za nekoga, ki se ne »petlja« v vsak trač okrog nesrečnega kluba, vse skupaj ovito v mešanico črno-bele edinega slovenskega športnega dnevnika in rumenih tračev z ulice. Žal pa je javnost, preko resnih medijev, o vsem okrog kluba, v katerega se steka tudi davkoplačevalski denar in denar od kupljenih vstopnic, že tako obubožanih neumornih ljubiteljev Mure05, skorajda nično obveščena.

Zato naj povzamem predvsem glas ulice, ki gre nekako takole. Mesto direktorja Mure 05 bi lahko že kmalu prevzel, nekdanji črno-beli »žogobrcar«, Robert Belec, ki naj bi s seboj pripeljal Primoža Gliho za trenerja. A Belec je (tako je tudi zapisal v odgovorih na pisanje edinega slovenskega športnega časnika) zahteval za opravljanje svojega dela primerno plačilo, kar odborniki, ki v klubu delujejo prostovoljno, niso sprejeli, ter to postavili na velik zvon v omenjenem časniku.

Belec namreč meni, da klub, ki želi biti profesionalen rabi profesionalce, saj volontersko delo prinaša volonterski – povprečen nogomet. Sam je javnosti sporočil, da je hkrati predlagal, da bi se morebitna pogodba med njim in klubom prekinila, če bi bil priliv pokroviteljev manjši od njegove bruto plače. Poleg tega je predlagal še nekaj varčevalnih ukrepov in hkrati okrcal vodstvo kluba, da dovolijo prvemu trenerju, da ob sobotah »preko ograje«, vodi tretje ligaški klub, v nedeljo pa Muro. Rezultat: prvi se vrne v pomursko ligo, slednja Mura porazno zaključi sezono.

Ker je potrebno vse skupaj preveriti, sem se obrnili na predsednika ND Mura05 Ervina Kutoša, ki pa žal iz, po njegovih besedah objektivnih razlogov, med našim telefonskim klicem ni bil na razpolago za medije A hotel sem mu tudi postaviti vprašanje, kaj pravi na glas ulice, ki trdi, da je zgolj marioneta v rokah nekaterih najglasnejših članov upravnega odbora in drugih delavcev v klubu. Zaradi katerih naj bi, tako ulica, »pregorel« tudi Gutalj. Žal odgovora, odgovorov, do tega trenutka ni bilo mogoče dobiti.

Če ste pozorno poslušali (brali), sem danes nametal toliko »najbijev« in povzel toliko tračev, v katerih je včasih ali pa zmeraj tudi pol resnice, da nas bodo odgovorni za stike z javnostjo začeli smatrati kot zaupanja vreden medij. Pa čeprav se povedano krepko izključuje. Ne izključuje pa se dejstvo, da tako kot seješ tudi žanješ. Ob taki setvi bi lahko zgolj sklepal, da bom srečen, če bom v sezoni 2-11, 2-12 lahko gledal drugo ligaško Muro.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek je tüj na spletni strani http://www.pomurje.si

NE BI RAD ODSTOPAL

2009-06-05T13:09:00.002+02:00

Poskušal bom prebrati najbolj dolgočasno »Prvo osebo ednine«. Treba je nekako ilustrirati radijski prispevek, ki ne ponuja slik. K sreči so tukaj floskule, zlajnani stavki in razmišljanja. Takih imam na pretek. 3, 2, 1 zdaj:
Čez nekaj več kot deset ur bo, hvala bogu, nastopil volilni molk. Seveda ne omenjam boga po nemarnem, ker bi bilo spremljanje kampanje za evropske volitve prenaporno. Sploh ne. Meni se zdi, da toliko denarja še ni šlo v nič nikoli prej. Kampanje so bile milo rečeno mlačne, anemične, impotentne. Nekaj poskusov obračunavanj, nekaj medijskih izpadov in še največ neposrečenih dvoumnih reklamnih sporočil in navijaških sloganov. Tisti z rokavicami in o deželi, ki zmore več, sta še najbolj privlačni. Za sklepanje in klepanje dvoumnosti. Prvi sicer sami opravijo z miselnimi akrobacijami, a vseeno. Boksa je hitro konec, pregledi z rokavicami ne trajajo dolgo, natančnost izključuje umazano igro, kar politika nedvomno je. Drugi, o tem, kaj zmoremo, itak med vrsticami sporočajo dvoje. Ali da zmoremo več od dveh manekenov za zobno protetiko ali da zmoremo še več istega. Torej eno in isto, staro ponavljajočo se zgodbo. No, da ne bo pomote. Ne navijam ne za tiste ne za one. Ne vidim razlike med levimi in desnimi, razen te, da vsak nagovarja svojo ciljno skupino. Kakor koli že, ostala nagovarjanja so še slabša in prozornejša. A najhuje je to, da namesto da bi nam približali dogajanje v evropskem političnem zakulisju, izkoriščajo domače peripetije z namenom obračunavanja in blatenja nasprotnika za enega od sedmih sedežev v bruseljskem oziroma strassbourškem parlamentu.
Seveda se bo vseh sedem, ko bodo enkrat izvoljeni, borilo za naše interese v zvezi izbranih evropskih držav, a po drugi strani bo vsak od njih skrbel za lobiranje določenih struj in postal uradnik birokratskega aparata EU.
Sam bom v nedeljo šel na volitve in naredil tako kot sem to naredil že večkrat. Obkrožil bom vse kandidate, ker vsem privoščim, da se vozijo v prenatrpanih letalih iz Ljubljane v Bruselj in nazaj, da gredo stran od svojih partnerjev in partneric, katerih so se naveličali, in jim verjetno pride bolj prav, da dobijo delo tam gor, kot pa da pride do ločitve. To se za politika (pač) ne spodobi. Nekoliko bolj nerodno je le-to, da postavljaš na lestvici vrednot na prvo mesto družino in se potem zavestno odločiš, da z njo ne boš živel skupaj. Škoda le, da bo moj volilni listek neveljaven, bo pa vsaj statistika dobila za promil promila lepšo podobo. Statistika pa je itak velika resnica drobnih laži.
Upam, da sem bil dovolj slab in dolgočasen. Ne bi rad odstopal.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

ČAS ZA SLINJENJE

2009-05-28T17:42:00.001+02:00

Polž. S to živaljo najprej povežemo slinjenje in počasnost. Pravzaprav ne vemo, kaj delajo, razen da delajo škodo na vrtninah in da so prekleto počasni. Včasih se zdi, kot da so se vzeli iz zemlje, padli z neba. Zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš. Nekateri jih poberejo in vržejo stran, drugi pohodijo, spet tretji posipajo s soljo, četrtim se gabijo.
Osebno me spominjajo na politike. Na politike v predvolilnem času in času tam nekje pred polovico mandata. Bodisi se na veliko slinijo, bodisi so počasni in sploh ne vemo, kaj delajo. Seveda obstajajo tudi izjeme. Poznam recimo nekaj pomurskih županov ali veljakov, ki so vse prej kot kar koli od naštetega. Toda že prej omenjeni so živina na vrhu lestvice orwellovske živalske farme in so žal svinje in polži hkrati. Slinijo se, da je križ, slinast križ.

Verjetno je bilo podobno tudi včeraj v bližini nedelujočega broda pri Hotizi. Prvi premier samostojne Slovenije, danes ugledni, vsaj tako pravi njegov PR-ovski štab, evropski poslanec se je čisto naključno mudil tam, kjer od časa do časa navidezno tleča žerjavica vzplamti v ogenjček. V sovraštvo pred bogom enakimi ljudmi. Sovraštvo, ki ga ni in ga ne bi smelo biti. Sovraštvo, ki ga od časa do časa za promocijo nekih egomanijakov in na račun nabiranja političnih točk z vzvodi populizma razpihujejo duše-ne-brižni politiki, politikanti in njihovi hujskači. Žalostno. Poleg tega se politik in politikanti, ki so bili na oblasti takrat, ko bi se administrativne stvari s sosedi Hrvati morale rešiti, se pravi v začetku devetdesetih, s tem, vsaj tako kaže danes, niso ukvarjali. No, saj bratranci Hrvati in sestrične Hrvatice niti niso imeli časa. Bili so v vojni. Naši demosovci pa so se, recimo da, šele učili resnične politike. Nič zato. A vseeno mi gre pošteno na jetra in druge organe, tudi spolnega, da sedaj trobijo v populistični rog in nabirajo simpatije – se slinijo – da bi le dobili svoj sedež v Bruslju, kjer bodo daleč od resničnih vsakdanjih problemov delali sicer pomembna dela, ki pa še zdaleč niso tako pomembna, kot je krpanje vašega mesečnega družinskega proračuna. Vi ji ali mu boste s tem, da se je malo poslinil/poslinila, dali glas in z malo sreče omogočili več kot dostojno življenje naslednjih nekaj let. »Puca« njemu ali njej za vse vaše probleme, katastre, davščine, brode, kontrole, posege v človekove pravice in podobno. Kajti takrat pride na vrsto podoba polža, ki se vleče – počasi vleče. In ko boste svojo izvoljeno osebo iskali, bo ponovno tako, kot je s polži. Enkrat jih boste videli, drugič spet ne. Prihajali bodo počasi, za seboj ne bodo pustili veliko koristi, škodo boste opazili zgolj vi. Razlika je le, da jih ne morete pohoditi, prej bodo oni vas, niti ga ne morete pobrati in vreči stran, ker to fizično ne gre, posoliti pa jih tudi ni vredno, saj jim soli še zdaleč ne manjka.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

JÁKO PRESENEČENJE

2009-05-22T12:56:00.002+02:00

Se spomnite »pizzabooma« in obrambnih dnevov. Tisti rojeni še za časa zadnjih izdihljajev maršala Tita bi skorajda morali vedeti o čem govorim. In kaj imata ta dva, recimo, pojava skupnega ? Presenečenje. Saj veste, slogan »Nič nas ne sme presenetiti« in »Pizza presenečenja«. Zadevi sta v bistvu precej povezani. A o tem nekaj kasneje. Pred dvema tednoma sem na občinski seji ene od pomembnejših pomurskih občin ugotovil, da od obrambnega dneva nisem ničesar odnesel. Bil se presenečen, v negativnem smislu seveda, a če sem hotel preživeti sejo sem vse skupaj konvertiral v humor tipa bratov Coen, Slobodana Šijana in podobnih mojstrov humorja na drugo žogo. Skratka, eden od svetnikov je prepričeval in prepričal kolegice in kolega, za ljubi mir in čim prejšnji konec že itak predolge seje, da turistični delavec njihovega Zavoda za turizem in kulturo ne rabi znanja tujega jezika. Če sem natančnejši, ne rabi znati nemškega jezika. Kolegico svetnico, ki je izkušena turistična delavka, je njenemu nasprotovanju navkljub, odpravil, da naj ne trosi megle. Po njegovih podatkih nemški turisti v Pomurju, teh je od vseh tujih daleč največ, dobro govorijo angleški jezik. Saj je v Nemčiji računalniška pismenost na tako visoki ravni, da na račun – pazi (!!) – programskih jezikov, večina Nemcev in Nemk govori angleško. Problem rešen, služba za turističnega delavca - luzerja, ker ne zna nemško - zagotovljena. In to v času, ko je ena izmed šol, ki časti tri visoke jubileje, in je blizu omenjenemu občinskemu svetu, prejela posebno priznanje Goethejevega inštituta. Le – ta jim je daroval literaturo za učenje nemščine in opremil učilnico za učenje tega jezika, ki ga aktivno govori vsaj 90 milijonov ljudi. Znanje nemškega jezika očitno ni (več) pomembno, pa čeprav sta v teh dneh dva dijaka soboške Gimnazije postala absolutna državna prvaka v znanju nemškega jezika. Hecno. In jaz sem mislil, da sem od obrambnega dneva in od tekanja po Fazaneriji in soboškem kanalu kaj odnesel. Prekleto. No, v bistvu bi moral biti ves čas seje skoncentriran na podobo pizze presenečenja. Ta je bila še najbolj v duhu slogana NNNP. Čeprav so jo napovedovali kot jed s presenečenjem so zraven napisali kaj vse pride na testo. Nekateri so zraven dodali še sliko. Jáko presenečenje. Poleg tega je ime za ta tip pizze bilo, ponekod še zmeraj je, enako po vsej državi. Bivši in zdajšnji. Če bi se prej psihično dobro pripravil, bi lahko pričakoval pričakovano presenečenje. Kaj drugega od politikov, pardon, politikantov, kot »več istega«, pač ne moreš pričakovati.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

LOLLOBRIGIDA, 10.4.2009, Vrhnika

2009-04-21T08:44:00.001+02:00

EVO NAS !

shot: Mimi Inhof

poletje/jesen 2009

2009-04-15T22:56:00.001+02:00

Eksplozije socialnih petard, granat, bomb in atomske bombe, kraljice socialnega arzenala pomurskega gospodarstva, tovarne Mura, nam v skrajni posledici ne bo prinesel le porast nezaposlenosti v regiji. Dejstvo je da bodo redki od tega imeli celo korist. Na primer farmakološka industrija oziroma njena psiho-branža ali pa delodajalci, ki bodo zaposlenim s socialnim kapitalom v obliki brezposelnih delavk in delavcev grozili v slogu »veliko jih čaka na tvoje delovno mesto, zato ubogaj, molči in delaj«. Veliko več bo tistih, ki bodo imeli na račun polnokrvne socialne krize, ki resno grozi Pomurju, škodo. Vsaka tovrstna kriza predstavlja velike spremembe v iskanju novih načinov in strategij preživetja. Žal se bodo nekateri, kot uči že srednješolska sociologija zatekli k inovacijam. Žal zato, ker inovacija v tem primeru predstavlja obvoz mimo norm in vrednot družbe. Verjetno se bo kdo od vas sedaj počutil užaljenega, a naj pojasnim, da govorim o pričakovanem in običajnem družbenem fenomenu. Za pričakovati je porast nasilja, iz naslova frustracij, družinskih depresij, ravnodušnosti staršev, in kriminalitete na sploh. Logično, potrebno bo preživeti. Starš bo rekel »kje pa naj vzamem«, kar je avtomatično sporočilo za otroka »moram si vzeti sam«. Za šolo več ne bo časa, ker bo treba iti »na delo«. Nekateri bodo zmogli oboje, nekateri zgolj eno. Nekateri do legalnega dela ne bodo prišli. Nasilje, fizično, psihično in verbalno bo postalo vsakdan. Težko se boste mu izognili. Največja ironija bo ta, da bodo okoliščine, ki bodo do nasilja pripeljale, prav takšne kot so bile prej le da smo jih znali reševati na primeren način. Ob povečani koncentraciji nižjega ekonomskega sloja se način reševanja konfliktov spremeni. Parola je ena in edina: »ničesar nimam izgubiti« ali pa »slabše ne more biti«. V kombinaciji z alkoholom in še čem, na primer, ubrano petje pesti narekuje hiter tempo. Menim, da je eden od vzrokov incidenta v Lipi na nogometni tekmi tudi ta. Neumno bi bilo, vem da se ponavljam, metati vse v isti koš. Vendar, da smo si na jasnem Romi ali pavri. Pravzaprav Romi IN pavri. Nasilje ne sodi na in ob nogometna igrišča. Nogomet bo ob vsem sranju, ki ga regija doživlja ostal edina svetla in pozitivna točka v Pomurju. Ne glede na socialne razlike. Vsak in vsaka je lahko del igre. Kot akter na igrišču ali ob njem. A le če bomo iztrebili in zatrli vsakršno nasilje v kali. Tukaj je to mogoče, ulica je že druga pesem. Srečno.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

Bojte se belih ciganov !

2009-04-08T23:21:00.002+02:00

Z diskriminacijo, diskriminacijami, je vedno križ. Če tepeš, tiraniziraš, zatiraš si tepen. Če braniš, odobravaš, pomagaš si tepen. Če ne zavzameš stališča te obsodijo na ravnodušnost. V vseh primerih sledijo posledice. Prej ali slej. Kaj torej storiti ? Po mojem mnenju se je potrebno pomiriti sam s seboj, pomesti pred lastnim pragom in živeti po načelih, vrednotah, normah, ki nam jih vcepljajo zahodnjaški, na židovsko – krščanskih dogmah temelječi, ideološki aparati države in njihovi vrednostni sistemi. Seveda bi bilo vse lepo in prav, če to ne bi bila zgolj »horuk« teorija. Ljudje smo pač krvavi pod kožo in nismo odporni proti anomalijam okolice v katero smo vraščeni. Težko je spoštovati določenega sočloveka, če ga zaničujejo, recimo, tvoji starši. Seveda je še težje biti jasno in glasno kritičen sam do sebe in do svojih. Nekje globoko v sebi, nekateri celo na površju, se zavedajo svoje pokvarjenosti. Toda veliko lažje je za svoje tegobe, ker biti pokvarjen je tegoba, kriviti druge. Gospodarska kriza med obema svetovnima vojnama je bila voda na mlin najbolj znanega med patološkimi nezadovoljneži. Dolfi ni veliko seksal, če sploh je. Radi ga niso imel pa tudi sam ni znal izkazovati ljubezni in tako naprej. Ker je več reči pripeljalo do drugih je na koncu dal ubiti nekaj milijonov ljudi. Poleg tega je še desetkrat več ljudi prepričal, da so mu slepo verjeli, da ima prav. Recesija tistega časa več ni bila problem za slabo življenje. Problem so bili Židje, komunisti, istospolno usmerjeni, Romi in še kdo.

Tudi danes živimo v gospodarski krizi in vse več ljudi je nezadovoljnih s svojim položajem. V demokraciji, kjer ima še tako mikroskopska manjšina pravico do svojega glasu v kombinaciji z vse večjim nezadovoljstvom, razočaranji in opeharjenostjo večinskega dela prebivalstva, napadi na drugačne dobivajo nove razsežnosti. Bil sem na strani tistih, ki takšno in drugačno pomoč delijo. Večkrat sem poslušal, da »cigani dobijo več, kak mi« in še danes ko to slišim začnem pridigati, da je napisan samo en zakon in da ima ta zakon resda nekaj velikanskih neumnosti, a da tako pač je. Še zmeraj je za vse enak. Če imate nizko plačo in je partner brez službe, imate več otrok pa zaradi partnerjevega dohodka, ki je mizeren, dobite le drobtinice pomoči države, vam svetujem, da se potrudite, da vas odpustijo. Nehajte delati za bele cigane, ki jih je ogromno. Prav ti so tisti, zaradi katerih Romom, v slabšalnem smislu, pravimo cigani. Da ne bom predolg. Danes je Mednarodni dan Romov. Jaz sem se z njimi vedno odlično razumel. Razlogov je več. Predvsem so me učili, da me lahko okradejo, da mi lahko lažejo, premlatijo, ne vem kaj še, samo na duši in umu slabotni ljudje. Ne glede na to kdo so, od kod prihajajo. Cigan je cigan. Beli ali črn. Ni pošteno, da mečete vse v en koš. Pravzaprav je to neumno. Predstavljajte si, da v vaši vasi odkrijejo pedofila in da ste od jutri naprej vsi, ki prihajate iz te vasi za vse ostale - pedofili. Ne bi bilou lüšno.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

Otroci skupina pritiska ?

2009-04-04T10:35:00.002+02:00

Knjiga dejstev ali factbook obveščevalcev, ki slišijo na ime CIA našteva za Slovenijo, v rubriki »družbene skupine pritiska«, naslednje: Zveza romov, DeSus in rimo-katoliška cerkev Slovenije. Seveda so to zgolj tri največje skupine. Kdo so ostale ne navajajo. Meni pa se je porodila naslednja misel.
Včeraj zjutraj sem obiskal Gornje Petrovce, kjer je Zavod Moja soseska ustavil konje svojega avtodoma, da osnovnošolkam in osnovnošolcem skozi igro predstavi okoljevarstveno problematiko. Kako in zakaj je pomembno, da ločujemo odpadke, da če že onesnažujemo, onesnažujmo pametno. V pogovoru z Alešem Lavričem, recimo temu, šefom akcije »Varujmo okolje« sva dognala, da so otroci koristen član in člen v preventivnih akcijah vseh vrst. Pravzaprav so prava družbena skupina pritiska, kot se učeno s sociološkim terminom temu reče. Zakaj ? Če otroka pravilno vzgojimo - v kolikor ga niso starši, ki za to sami niso krivi, saj podobne vzgoje niso mogli biti deležni – bo taisti otrok končno začel težiti staršem z razlogom. Mama, pripasaj se. Očka konzerva ne sodi v isti koš kot plastika. To je teženje, ki ima težo. En takšen mini pritisk. Glede na količino preventivnih akcij, z razlogom prevladujejo tiste, ki se dotikajo varnosti v prometu, bi lahko spletna stran, mirno lahko rečem, zloglasne CIA zapisala še »otroci Slovenije«. Če se sedaj grem malo paranoika in teoretika zarote bo ta moja misel zagotovo prišla v beležke slovenskega sodelavca omenjene agencije in ga ob tej priložnosti lepo pozdravljam in želim lep delovni dan.
Povsem verjetno pa vas je sedaj veliko zamahnilo z roko in si dejalo »Šavel pá modrüvle«. Toda priznajte ne bi bilo slabo. Pa ne to, da z obveščevalcem, ampak da bi otrokom tovrstno učenje za čistejše okolje prišlo v podzavest, kot pitje vode ali pa dihanje. In če smo že začeli pa še končajmo z enim izmed mnogih dejstev. Sposodil sem si ga na spletni strani varujmookolje.si
»Za proizvodnjo ene same plastenke za vodo porabimo 5 l pitne vode, ki konča med odplakami. Obenem se porabi še pol litra nafte. Z recikliranjem ene same plastenke prihranimo energijo, ki zadošča, da 60-vatna žarnica sveti polnih 6 ur. Vsaka tona reciklirane plastike prihrani 2 toni dragocene nafte.«

Na zdravje !

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

SAMO-PRETEPANJE NEUMNEGA OSLA

2009-03-11T11:05:00.002+01:00

Že minuli teden sem v veznem besedilu za oddajo od »Petka do petka« uporabil frazo »pretepanje mrtvega osla«. Frazo sem si sposodil pri najbolj simpatičnih, pravzaprav simpatično neobjektivnih športnih komentatorjih s hrvaške nacionalne televizije. »Mlatenje mrtvog magarca« je, bil takrat, sinonim za četrti, peti, šesti gol ene izmed šampionskih nogometnih ekip drugi še bolj medijsko opevani enajsterici. No, prejšnji teden sem ob poslušanju informativnih oddaj, ki smo jih pripravili, dobil občutek, da je, recimo tovarna Mura oziroma tisti, ki jo poosebljajo en tak konj ali osel. Pa mi naj ne zamerijo. A, zdi se mi, da poniževanju delavk in delavcev še zdaleč ni konca. Usoda in nesrečni konec, se vidi, kot bi dejali hrvaški nogometni komentatorji »iz zagrebačkog studia«. Ne vem pa, kako naj opišem vcepljanje v glavo neki drugi sferi družbe. Sferi katere del smo vsi, ki živimo v Murski Soboti. V mislih imam namreč prometno kulturo oziroma nekulturo. V ponedeljek sem med opravljanjem ankete, prav na temo prometnega nereda v Soboti, naletel na sogovornika, ki je bentil nad tem, da se je petnajst minut vozil po mestu, da bi parkiral. Vprašal sem ga, če večkrat pride v varaš z avtom na kar mi je odgovoril, da je iz Murske Sobote. V glavi se mi je zavrtel stavek iz odvetniško-sodniških limonad »Nimam več vprašanj!«. Kaj drugega reči kot to, da Sobočani in Sobočanke, sami sebi pljuvamo v skledo, kar se prometnega nereda v Soboti tiče. Ščijemo proti vetru. Severnemu vetru. Kaos povzročamo samo sami sebi. Ne moremo in ne smemo obtoževati tistih, ki se vozijo na delo, k zdravnikom, urejat upravne zadeve in tako dalje v mesto po pet, deset in ne vem koliko kilometrov več ter nas »zaparkirajo«. Postavite se v njihov svet. Vsi, ki smo iz mesta in smo psiho-fizično sposobni bi morali po opravkih peš ali s kolesom. Ajde, saj ne rečem, da tudi po nakupih, ampak za nakupovalne centre je itak vseeno. Tam so parkirišča. V mestu pa jih ni oziroma so, vendar jih zabašemo, ko se peljemo, na primer od Lendavske do Zvezne ulice v lepem vremenu kaj jaz vem – plačat račun na pošto. Hkrati pa trošit, onesnaževat in preklinjat. Mlatimo pa sami sebe. Neumnega osla.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo. Prispevek pa je objavljen tudi na spletni strani http://www.pomurje.si

BIPOLARNOST PO SLOVENSKO

2009-02-17T11:57:00.001+01:00

Kako je že s tem, da živimo v času spremenjenih makroekonomskih razmer, kakor se po novem, v boljši celofan zavito, reče recesiji. Aja, je. Kriza je huda, vsi pozivajo vlado da naj končno nekaj stori, da naj zmanjša plače tistih in onih, da neha trošiti tu in tam, bla bla bla. Vlado ponavadi pozivajo k tovrstnim ukrepom iz vrst opozicije. Ponavadi. Ker živimo v super demokraciji, kar ob predpostavki, da je demokracija najpočasnejši sistem, pomeni, da gre v Sloveniji vse skupaj še počasneje. Trenutnemu poglavarju vmes zagodejo še njegovi iz pozicije in tako dobimo zgolj eno potrditev več, da je Slovenija od menjave izvršne oblasti nazaj na tirnicah žlahtne demokracije. Tezo pa teh dneh potrjuje še nekaj. V Sloveniji obstajajo ljudje, ki, baje, imajo načrt, kako rešiti državo. Vendar ne pred gospodarskim zlomom. No ja, to tudi, ampak odvisno, od časa in prostora – za manipuliranje. Skratka imajo načrt kako rešiti ranljive in neprecenljive slovenske duše pred zlobnim mejakom, ki noče postati sosed temveč ostati vrag. Ja, potrebno je narediti red s Hrvati so rekli v frakciji stranke, ki predstavlja barve ljudskosti in vložili zahtevek za začetek zbiranja podpisov za referendum proti vstopu Hrvatov v »kamor-koli-že«. Že v petek so vložili pobudo njihovi kolegi, ki predstavljajo barve nacionalnosti. Če se mene vpraša, pa se me ne in zato se sam, je temu tako zato, ker to ni nič drugega, kot promocija na račun bede drugih. Tistih, nekaj petdeset ljudi, ki dejansko občutijo težave življenja na nikogaršnji zemlji zaradi administrativnih ali birokratskih nebuloz. Prej ali slej jih bodo ljudski in nacionalni pozabili. Če ne prej takrat, ko bodo naši južni sosedje vstopili v obe najbolj čislani obliki zavezništva in federacije. Z, brez ali mimo soglasja najboljšega naroda na svetu – Slovencev. Verjamem, da tudi Hrvatom paše bipolarnost slovenskih hujskačev, ki bi šparali in trošili hkrati. Da se obdržijo na oblasti še en mandat, da »završijo posao« in pripeljejo Hrvaško v vse moderne okupacijske strukture. Toda ne pozabite: referendum stane več kot je kdor koli na kratki rok zmožen privarčevati. Tudi Pahor in Janša s psihiatrovo pomočjo vred.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo.

Š A V E L vs ROCK ON NET

2009-02-16T09:05:00.003+01:00

Ta teden gostujem na eni izmed boljših/redkih spletnih strani, kjer se piše izključno o glasbi.
Za ROCK ON NET sem izbral videe, ki bodo bralkam, bralcem strani popestrili zabušavanje na delovnem mestu. Izbral sem videe skupin The Twilight Singers, Lollobrigida, Clutch, Dežurni krivci, Georga Martina in še kaj . . .

Vabljeni k ogledu !

J.-

SLOVENIJA - DRŽAVA BELIH CIGANOV

2009-02-06T12:04:00.004+01:00

Poskušal sem, a mi ni uspelo. V bistvu mi ne uspeva že od nedelje zvečer. Ne uspeva mi, da se ne bi vključil v tretji polčas festivala kamuflaže plagiatov, blišča in bede. Evrovizijska melodija oziroma EMA 2009 je v tem vidiku eden boljših nacionalnih izborov v Evropi. Zakaj ? Če ste kdaj gledali kakšen nemški izbor boste lahko videli le presenetljivo trendovske skladbe in velik spektakel. Kot da je finalni večer zaradi njih in ne oni zaradi, letos moskovskega, Eurosonga. Brezveze, kakšen festival pesmi Evrovizije pa bi to bil, če ne bi poslušali najbolj uspešno prikrite in predelane že ene od slišanih skladb, po možnosti celo na taistem festivalu pred desetimi in nekaj leti. In prav v tem našim piscem skladb uspeva. Dejstvo na katerega bi, ob izhodišču, da sprejmemo EMO kot festival vsega prej povedanega in naštetega, morali biti ponosni. A vendar so kriteriji nekaterih v dolini šentflorjanski drugačni. Kriteriji, ki temeljijo na pomanjkanju samozavesti, nezaupanja, samovšečnosti in prevzetnosti hkrati.
Delavci v evrovizijski kuhinji, tisti s slovenskim poreklom, niso dosegali higienskega minimuma. Potrebno je bilo pripeljati tuje kuharje. Ti so čisti pa še, kao, ne »poznajo« nikogar in njih, kao, nobeden. A ker smo najboljši in najlepši v Evropi je tja na ogled treba poslati najboljše in najlepše. Tu pa se zalomi in strokovnjaki padejo na osnovnem estetskem poznavanju glasbenega izražanja v kombinaciji s tem kar določena glasbena zvrst v določenem glasbenem svetu na določenem odru predstavlja. In dajo kvartetu, ki je tako dober, da jih je pet in se mu skandira »Quartissimo«, vse možne točke. Vse točke za najbolj ceneno različico klasične glasbe. Že Mozart in kompanija med poznavalci resne glasbe veljajo za pop, lahkotno, glasbo. In potem se zgodi Langa z Manco. Vseslovensko kombinacijo joškate zlatolaske z dvema predstavnikoma romske skupnosti. Kot reklama za sožitje in razbitje predsodkov vseh Slovencev, ki pa po mnenju žirije zasluži nulo. Pa čeprav je po mojem mnenju to edini komad, ki ima vse, kar evrovizijski komad zahteva. Je plagiat, ima mirni uvod, suspenz in na koncu raspaljotko. Poleg tega je v komadu toliko navlečenih jajc z vseh vetrov, da bi Vlašič moral dobili državljanstvo romske države, če bi le-ta obstajala. Vrhunski miks vsega, ki zgolj potrjuje enega od stereotipov o Romih. Seveda se sedaj mnogi z mano ne strinjate. Tako Romi kot ne Romi. A tako pač slišim glasbo. In še enkrat povem, da je to edini komad, ki ima meso. Tako je slab, da je dober. Vsi ostali so mlačni in imajo okus po tri dni starem mlečnem rižu. In znotraj žanrskega konteksta tako romske kot evrovizijske popevke zadovoljuje vse standarde. Med tem ko zmagovalna znotraj pop klasične glasbe pač ne.
Da se ne zapletem preveč bom končal. Še prej pa bi dodal, da se mi zmeraj bolj zdi, pa čeprav sem se še sam dodobra nasmejal, ko je Jože Kontrec v vsej tisti jezi preimenoval žirijo v režijo, da je Jože mislil točno tako kot je povedal. Verjetno se niti sam ni zavedal, a je povedal edino pravilno. Žirija se je šla režijo in zrežirala. Nadvse uspešen tretji polčas in zmagovalca po svoji meri. Naj Evropa ve, da je Slovenija država belih ciganov !

Objavljeno v oddaji "Prva oseba ednine" 06.02.2009, RADIO MURSKI VAL 94,6 & 105,7 UKV MHz !

MAN BEHIND THE CAM

2009-02-04T09:31:00.004+01:00

Prispevek o mini veselici, ki se je po dveh urah prevesila v žalostico, govori o dveh mojih pajdaših. Ker verjamem, da Dominika Bagola večina od vas že pozna ali pa ve vsaj nekaj o njem, bom na tem mestu prestavil drugega. Robert Ward MacIntyre ali Bobby MacIntyre, pred štirimi desetletji rojen glasbenik prihaja iz mesta Miami na Floridi. Največji pečat je pustil na svetovni glasbeni sceni, ko je pet let skrbel za groove banda THE TWILIGHT SINGERS. Band, ki je zgradil svojo kariero predvsem na temeljih skupine The Afghan Whigs oz. frontman-a te skupine Gregga Dullija. Bilo kako bilo. Bobby je bend leta 2007 zapustil in se vrgel v session glasbeniške ter producentske vode. Da mu zelo dobro uspeva sem okusil tudi na lastni koži. Nenazadnje je plata, ki smo jo posneli s Psycho-Path, The Ass-Soul Of Psycho-Path, kar dobro bila sprejeta, če ne celo odlično (TUKAJ preberi nekaj vtisov) Da pa je več kot odličen sodelavec za vse vrste akcij pa dokazuje spodaj objavljeni prispevek. Nenazadnje je njegov posnetek s Pušče v manj kot dvanajstih urah pogledalo preko 1000 radovenežev in radovednic. Kakorkoli že, da ne kradem bogu časa. TUKAJ SE LAHKO ŠE BOLJE seznanite z Bobbyjem oz. Borisom, kot ga kličem sam.

Pa še link do nastopa THE TWILIGHT SINGERS na JIMMY KIMMEL SHOW-u

LANGA EMA 2009 @ PUŠČA

2009-02-03T10:21:00.002+01:00

To nedeljo, 1.2.2009, sem se v družbi dveh odličnih glasbenikov, z mano sta bila Dominik Bagola (Psycho-Path) in Bobby MacIntyre (ex The Twilight Singers & Mark Lanegan etc.), odpravil na Puščo. V organizaciji tamkajšnje krajevne skupnosti so pripravili vse potrebno (zastonj bograč, zastonj kuhano vino, zastonj vrednostne kartice za mobilne telefone), da bi njihova, naša, Langa dobila tisto, kar ji je pripadlo lani - zmago. Ker so "zakoni" drugačni je bilo razočaranje veliko.

Kakorkoli že. Na Pušči, največjem romskem naselju v Sloveniji, je bil enkratno vzdušje vse do 22:00 in res kapo dol našim, soboškim, romom za lep večer.

Aja, ker sem šel tja z namenom, da bi posnel reportažo, se javljal v živo in posnel še kaj za sebe sem bil primoran v trenutku, ki ga lahko vidite v videu, zaupati mikrofon Bagoli, malo kamero pa MacIntyre-ju. Sam pa sem pofotkal nekaj trans momentov za Vestnik.

ps.

Žur je bil na placu, kjer že raste "Večnamenski prostor LANGA"

VESELE SVÉTKE, ŽELIM !

2009-01-27T11:53:00.000+01:00

Ne vem koliko vas je že šlo skozi letošnji koledar. Sklepam, da kar nekaj. A dajmo še enkrat, skupaj. Skozi praznike seveda, kaj bi drugega. Prvi, ki se nam po drugem januarju, kot bi rekel, Krjavelj »pred oči postavi« je 8. februar. Slovenski kulturni praznik, Prešernov dan. Dela prost dan »pade« na nedeljo. Naslednji praznik, ki sledi, tak dela prost dan je Velikonočni ponedeljek. Tu ni kaj za dodati. Še zmeraj je bil v ponedeljek, letos je to 13. april. Že dan prej je seveda velikonočna nedelja, a nedelja je nedelja. Gremo naprej. 27. april, Dan upora proti okupatorju, fašističnemu, da se razumemo, ponedeljek. Zakon. Končno prvi pravi dela prost dan. Tri dni kasneje, v petek, prvi maj. Praznik dela, praznik, ki bi po vse svetovnem gospodarsko ustrahovalnem vzdušju moral končno začeti pridobivati na stari slavi. Dela prost dan je tudi drugi maj. Vendar »pade« na soboto, tako da bo za večino zaposlenih in šolajočih zgolj sobota. Mesec in pol kasneje, na dan ko goduje Hinko se nam bo zgodil 25. junij, dan državnosti in to na četrtek. Verjamem, da bo za mnoge od vas tudi naslednji dan, torej petek, dela prost dan in podaljšek v vikend. Sledi Marijino vnebovzetje, 15. avgust, sobota. Pravi »dela prosti dan« za večino ponovno odpade. Ponedeljek 17. avgust, Dan združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom pa, žal, ni vreden prostega dne. Sobota in nedelja v letu 2009 sta rezervirana za »Dan reformacije« in »Dan spomina na mrtve«. To je že tretja sobota in druga nedelja v tem letu, ki bi tako in drugače bila dela prosta dneva. Zadnji petek letos bo rezerviran za Božič, Štefani in samostojnost ter enotnost države pa se bosta morala zadovoljiti še z enimi »že-itak-frei« dnevom.
In ker se po dnevu noč pozna bo 1. januar 2010 pisal zgodovino na petek, njegov podaljšek pa v soboto. Hja, pred nami ni nič kaj dodatnih prostih dni polno leto. A zadoščenje, delno, bodo po skoraj šestih letih dobili tisti, ki delajo v trgovinah. Kljub predhodnemu zakonodajnemu referendumu o obratovanju trgovin, ki je »uspel«, trgovine niso nikoli zares zaprla svoja vrata. Tokrat jih bodo vsaj dve nedelji, še nekaj sobot in dva ponedeljka. Takrat ko sta pa dva praznika na kupu, pa se vrata teh novodobnih cerkva itak odprejo, ker nam bo, kako simptomatično, »zmanjkalo kruha«. A, vsem dela prostim dnevom navkljub, obstajajo poklici in službe, ki delajo ne glede na to kateri dan v letu je. Saj veste, delavci v zdravstvu, policiji, gostinci, različnih življenjsko pomembnih storitvah in še bi lahko naštevali. Delali bomo tudi mi - radijci. No, mogoče pa bi res veljalo za dela proste dneve, vsaj v času zloglasne recesije, razglasiti, 15. september Dan vrnitve Primorske Sloveniji, pa že prej omenjeni 17. avgust ali pa kar današnji dan spomina na žrtve holokavsta. Da bi se nekaj prišparalo. A mislim, da bi slednje bilo v posmeh vsem žrtvam in njihovim svojcem te več milijonske morije, saj je antisemitizem še zmeraj prisoten in večina judomrznežev bi se na račun svoje zlobe, predvsem pa frustracij, doma praskalo po riti.

Objavljeno v oddaji "Prva oseba ednine" 27.01.2009, RADIO MURSKI VAL 94,6 & 105,7 UKV MHz !

LOBAMOTOMIJA

2009-01-23T12:06:00.000+01:00

Vem, da mnogi med vami poznate socialno-spletno stran Facebook. No, ta virtualni svet ima predalček, aplikacijo, v katero lahko vpišete svoj t.i. status oziroma tisto, kar trenutno delate, ste delali, boste delali, vas navdihuje, navdušuje, gledate, poslušate in tako dalje. Skratka, da dovolite svetu svojih prijateljev, resničnih ali virtualnih ali oboje hkrati, da vedo o vas točno tisto, v kar ste vpeti skoraj natanko tisti isti trenutek. In ko sem v torek po kosilu zagnal računalnik prebrskal pošto in »odsurfal« na Facebook zagledam pred sabo en kup omenjenih statusov v katerih piše »Go, Obama«, »polna čustev gledam ustoličenje Obame«, »Obama je že predsednik, juhuu«, »Yes, we can!«. Okej, nič spornega. Volivci in volivke novopečenega kralja sveta so navdušeni, da je zmagal njihov izbranec, bi lahko rekli. Toda ne! Omenjene stavke so pisali Slovenci in Slovenke. In tukaj je po mojem mnenju nekaj zelo narobe in hkrati ni. Trik je namreč uspel v celoti, saj je Obamin komunikacijski ustroj zmagal na celi črti. Pa vendar. Celotna stvar že kliče po znamenitem Boratu, liku angleškega komedijanta židovskega rodu Sache Barona Cohena, ki se je kot kvazi kazahstanec tako zelo ponorčeval iz Američanov, kot se Michael Moore, ni mogel v vseh knjigah in filmih skupaj, pa čeprav so mnogi, kako zmotno, videli le norčevanje iz Kazahstana. Torej, Borata bi rabil sleherni državljan sveta, ki je padel na finto klistiranja javne podobe Bushove Amerike. Inavguracija 44. predsednika najbolj filmske države na svetu je bila, roko na srce, ena sama lobotomija. In če se vrnem k prej omenjenim uporabnikom Facebooka.
Prav ti, ne pravim, da vsi, vendar večina njih, ki so tako orgazmirali ob gledanju tega, priznavam, nedvomno zgodovinskega dogodka, so še nekaj dni pred tem tako zavzeto pošiljali vabila za pridružitev facebook civilini iniciativi. Kaj eni, vsaj desetim. Bodisi tisti, ki je Anti Nato, tisti ki je za umik ameriških vojakov iz Iraka, tisti ki je proti genocidu v Dar Furju, ki je proti Izraelski agresiji v Gazi in tako naprej in tako nazaj. In prav tukaj podrem vsaj kupček pravkar zaužitega kosila. In to zaradi več kot očitne hinavščine in ignorance uporabnikov potrošniške družbe in kulture. A, kaj hočeš. Prav to je ideja potrošniške družbe – lobotomija. Vseeno, Obama Barack je nedvomno simpatičen in morda je celo pomembno, da so njegove korenine tudi mohamedanske in zgolj generacijo nazaj vznikle v Afriki, a se hkrati zavedam, da je tudi on le ena izmed figur tako imenovanega in javno-tajnega »New World Order«-ja oziroma »Nove Svetovne Ureditve« na osi Henry Kissinger - Bush senior - saudska kraljeva družina in tako naprej. Če se jim bo Barack uklonil ne bo dočakal konca svojega mandata, če bo šel na nož se mu bo zgodil Clinton. Sicer pa ima v svoji ekipi prav Clintonovo Hillary, ki bo poskrbela za novi blišč in staro bedo ZDA po svetu.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo.

TRETJA STRAN

2009-01-19T12:48:00.000+01:00

V poznih jesenskih mesecih sem sprejel odločitev, da bom zaradi moje »verske« opredelitve – torej glasbe – do nadaljnjega kar nekaj časa prebil v Zagrebu. Ime ob katerem se mi v glavi nariše spomin na živalski vrt, Smogovce in vožnjo na morje. Seveda je takrat, ko so se mi te slike shranile na moj trdi disk v glavi, bila to še ena država in nikoli nisem dojel Hrvaške kot druge države. Danes je drugače. Pa ne zaradi mene, ampak zaradi umetnih tvorb, kot sta Jugoslavija in Evropska unija. Tvorb zaradi katerih smo se začeli kregati. Po in pred. Moj spomin ne beleži sporov s Hrvaško dokler ni šla Juga rakom žvižgat - od takrat naprej pač. In prav »tukaj vmes in zdaj«, se pravi po razpadu ene tvorbe in razširitvijo druge tvorbe, torej Evropske unije se mi kregamo s Hrvati in si kvarimo ugled pred lepimi Hrvaticami. Toda mar se res kregamo ? Moja izkušnja, sveža in skorjda vsakotedenska je prav obratna. Saj pade kakšna zbadljivka, a nič drugačna od tistih, ki si jih delimo z avstrijskimi ali pa celo ljubljanskimi kolegi. Pa vendar. Ob kavi ugotavljamo, da na obeh straneh živijo, tako smo dejali, kreteni. In smo šli naprej: kdo so to ? To so tisti za katere imajo glavno, ključno misel ali besedo – politiki oziroma politične stranke, predvsem njihovi voditelji. Kdo smo torej mi, smo se vprašali. Prvič, smo apolitični in drugič nimamo nič proti vstopu Hrvaške v EU, niti oni karkoli proti Sloveniji. Prej obratno.
Moji Hrvati Slovenijo vidijo, kot nekakšen ideal, ki ima še zmeraj dovolj balkanskega pridiha, da reč deluje zanimivo. Smo torej, kot se v zadnjih dneh lahko zasledi v različnih javnih razmišljanjih, kolumnah in tako naprej, »tretja stran«. Smo ljudje, katerim levi prilastki slovenski, hrvaški in vse druge na genetiki ter rodovniku vznikle bedarije ne pomenijo nič. Pomeni pa nam, da imamo skupne interese, da skupaj strmimo k istemu cilju, da govorimo isti jezik, pa čeprav vsak svojega. Slednje seveda ni res, saj trije Prekmurci govorimo z eno Hrvatico in enim Hrvatom striktno hrvaško oziroma pričamo, saj je to daleč od hrvaščine. Koliko se vas je sedaj obregnilo ne vem, a mene so učili, da več znaš več veljaš. Poleg tega pa vem, da bi naša dva hrvaška kolega zelo rada vedela govoriti slovensko in trije Prekmurci jim to celo to onemogočamo, saj po tistem, ko kakšno stvar prevedemo in pomagamo osvojiti, sploh ni mogoče slišati, saj namesto zbornega jezika govorimo po naše. A vsej izpričani idili navkljub Ida in Kruno še kako frustrirajoče dojemata blokado Hrvaške za vstop v EU. Povsem ju razumem, kot da sta drugorazredna državljana Evrope. Kot, da smo mi nekaj več in oni nekaj manj vredni. Človek je človek in neumno je delati razliko med ljudmi zaradi narodnosti, ampak bi jih morali delati na podlagi česa drugega. A potem bi morali najprej začeti pometati pred domačim pragom. In prav domači prag, naš prag, vaš prag, je tisti, tako v Sloveniji, kot Hrvaški, ki najbolj trpi, mar ne ? Pa ne zaradi njihovih politikov, ampak zaradi naših. Tako tu, kot tam.

Modrüvo san za radijsko kolumno "Prva oseba ednine" - Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV Stereo.

"tako pač je" in "s tem se bo treba sprijazniti"

2009-01-12T17:25:00.000+01:00

Družbena ureditev v kakršni živimo je takšna, da nam ne dopušča veliko razmišljanja. Razmišlja se namesto nas. To je ideja, ki jo glavni plejerji, ki vrtijo kolo sreče ali nesreče potrošniške družbe, zmeraj in na vsak način hočejo doseči. Da bi bili čim bolj ravnodušni. Da bi rekli: »tako pač je« in »s tem se bo treba sprijazniti«. In se. Skoraj vsi, saj brez izjem ne gre. Izjeme s utiša. Z »milom ili silom« bi rekli naši južni bratranci. No, ko ne gre na milo, se te okrca za brezkompromisnega aktivista, neprilagojenega in če ne popustiš te stigmatizirajo za duševno neuravnovešenega, kot najbolj znanega očetovega sina in svetega duha pred 1977 leti tam nekje v Palestini. Seveda je kolo potrošniške družbe vsem ljudem prijazno in s svojim obvladovanjem informacijske tehnologije poskrbi, da se čim manjši odstotek duš izmakne kolesnici, kar je v bistvu, kako ironično, lahko usodno. Tako me spet zanese misel k tej vele slavni recesiji, ki je, a je ni. V bistvu je reč prav zoprna. Če verjamemo dnevnim medijskim občilom smo tik pred obubožanjem, če pa verjamemo zgolj svojim očem in ušesom smo relativno premožni. Pred desetimi dnevi sem govoril o pirotehničnih igračah in o približni kalkulaciji : petdeset centov na en pok. Izračun je jasen, denarja je na pretek. Puščamo ga dobesedno v zrak. Naprej: grem v trgovski center pred prazniki, tako kot vsi, da naberem hrano in pijačo - gneča. Grem v trgovski center po praznikih, tako kot vsi, ker je, »kmh«, zmanjkalo kruha - gneča. Grem v trgovski center prvi ponedeljek v januarju, tako kot vsi, ker so razprodaje - gneča. Seveda obstaja določen odstotek ljudi, verjemite dodobra sem jih spoznal, ki še nikoli ni bil v trgovskem centru, ker nimajo niti osnovnih sredstev za prevoz do teh novodobnih cerkva. A vseeno: kje je sedaj recesija? Ko bo popustil mraz, bodo še ptiči na vejah začeli čivkati, da ves recesijski rompompom prinaša le stroškovni razum v podjetja s čimer se do neke, dobesedno človeške, mere strinjam. Za nekatere, recesija, celo pomeni povečevanje dobička. Nekaterim, študentom namreč, pa od novega leta naprej ne bo delala preglavic povišana cena študentskih bonov za prehranjevanje. Le – ti so se namreč, v duhu recesije, »razumno« podražili. Zato se se študentje pod taktirko ene izmed študentskih strank danes odpravili na kosilo kar v državni zbor, kjer kosilo stane borih 3,3 evra. Poslanke in poslanci –vozači - imajo še poleg smešno nizkih cen kosil, smešno nizke najemnine za bivanje v Ljubljani, kar je seveda obratna slika tistega, kar je običajno za starše neke študentke oziroma študenta. Pa vendar, sam se takšne akcije, obeda v poslanski menzi, ne bi nikoli udeležil. In to zato ne, ker jo organizirajo mladi zanesenjaki, katerih zanesenjaštvo ima ponavadi končni cilj v politiki in egoističnem gospodarstvu. Ko bodo, če bodo, naredili politično ali gospodarsko kariero, bodo na svoje mladostniške borbe za pravice pozabili. To danes je zgolj njihova promocija na račun bede drugih. In drugi bodo čez par let rekli: »Tako pač je« in »s tem se bo treba sprijazniti«.

Prispevek je bil objavljen 12.1.2009 v dnevni rubriki "Prva oseba ednine" na Radiu Murski val 94,6&105,7 UKV MHz Sonido Estereo !

Recesije NI !

2009-01-02T12:09:00.000+01:00

V trenutku, ko sem se lotil pisanja današnje prve osebe ednine je prispela glasbena želja enega od poslušalcev, ki si je zaželel pesem Dražena Zečića. Kako prekleto izvirna glasbena želja sem si mislil. Dam obe roki v ogenj, da ima gospod vsaj nekaj njegove glasbe doma, a zaželel si je prav to…eh, brezveze…upam, da se leto ne bo poznalo pa začetku. Ponavljam - ni težava v izvajalcu, težava je v izvirnosti, idejah, željah nekaterih poslušalcev. Ne morem se znebiti občutka, da nekateri stresejo željo kar tako »avtomatsko«, skorajda po komandi, notranji ali neki drugi - od »zunaj«. Skoraj tako kot če bi glasovali za Pomurko ali Pomurca leta ali pa kot če bi zaželeli srečno novo leto. Ja, s temi srečno in zdravja ti, vam želim je res nerodno. Celo leto čakamo, kdaj bo sosedu crknila krava, a še preden se lotimo kukanja čez plot mu, kako hinavsko, zaželimo vse najboljše. Silvestrski večer pa mi je prinesel, še eno spoznanje. Ajde, hipotezo. Verjamem, da nisem edini. V mislih imam »prohibicijo« pokanja. Nečesa tako nedoločenega še živi dan nisem doživel. Piratke, tiste zelene standard petarde so prepovedane, kakor tudi vse ostale eksplozivne igračke, ki povzročajo pok. A rakete se je dalo kupiti tako kot žemljice in oprostite - rakete ja povzročajo pok. Poleg tega, vsaj tako pravi fizik v meni (pa čeprav v šoli nikoli ni blestel na tem področju), se mi dozdeva, da pok v zraku doseže celotni razpon, med tem ko je pok petarde omejen na lokacijo in svoje »naravne sovražnike«. Skratka. Živim v centru mesta in z vso gotovostjo bom trdil, da je prehod iz leta 2008 v 2009 bil daleč najbolj glasen. Da ne govorim o, sam jih imenujem, imitacijah dinamita, granate, česar koli že. Da jih mečejo največji strahopetci mi je jasno. Saj s tem sami kontrolirajo svoj strah oziroma čas med vžigom in pokom. Da pa jih je toliko, strahopetcev namreč, pa si res nisem mislil. A, da ne boste mislili, da vidim vse tako črno. Niti pod razno. Pokanje raket in kao dinamita je name imelo tudi skrajno pozitivni učinek. Pravzaprav mi je narisal nasmeh na ustnice, saj sem dokončno doumel, da recesija sploh ne obstaja. Če zgolj en sam pok v denarju pomeni 50 centov živim v eni od premožnejših pokrajin. Ljudje pač hranijo denar v nogavicah in ne v bankah. Zato pa si bankirji izmišljujejo recesijo, ki je seveda sploh ni, da imajo izgovor, da vas/nas ne kreditirajo. Če imamo denar za rakete, potem ga zares imamo preveč, mar ne. Malo priboljška pač ne škodi. Smo pač nekoliko hinavski do hinavskih bankirjev in namesto, da bi varčevali, kajti varčuje se takrat, ko imaš, raje spustimo denar v zrak. Posrečeno 2009. leto vam želim.

Sestavek sem prebral in posnel za Radio Murski val 94,6 & 105,7 UKV MHz. Nato pa je bil objavljen, prav danes 2.1.2009 ob 13.15 v rubriki PRVA OSEBA EDNINE !

Med altruizmom in odpustki

2008-12-24T10:55:00.000+01:00

Odpustki so večni. Martin Luther je bil,zgodovina me tako uči, prvi, ki so se mu – tisti najbolj razvpiti - odpustki zdeli nedopustni. Ni odpustka za odpustke je dejal. To se mora nehati. Pa se ni. Odpustkov je malo morje. In v tem predbožičnem, prednovoletnem času se odpušča na veliko. Pa ne zaposlenih, ti niso vezani na sezono, v mislih imam odpuščanje lastni vesti. Seveda tega nihče ne opazi, ker je reč prekleto dobro zanikana in potlačena v umu prosilca odpuščanja. Govorim o dobrodelnih akcijah najrazličnejših vrst, ko se zaradi že prej omenjenih praznikov, marsikomu »milo stori« in se odloči v smislu »oh glej ga reveža, bom pa nekaj pristavil, da mu bo za praznike lepo«. A s tem se razmišljanje dobrotnika ne preneha. Tam nekje globoko v njegovem ali pa njenem razmišljanju se utrne še ena misel »kako sem jaz dober/dobra«. Imam preveč in dajem tistim, ki imajo premalo. Enkrat na leto. In hkrati še povabim novinarje na novinarsko konferenco, jih morda celo pogostim, kar je tudi strošek, in povem, da sem družbeno odgovoren in zato dam enkrat na leto pol odstotka tistega, kar zaslužim v pol leta. In ker sem žrtvujem za druge, ker imam to psihično predispozicijo, ki se ji reče altruizem in je nasprotje sebičnosti in egoizmu, pomeni da mi ne more nihče reči, da sem v vsako dnevnem pehanju in hoji preko trupel – sebičen. A, altruizem ni nič drugega, kot pihanje samemu sebi na dušo, kar nas pripelje na zgolj par centimetrov oddaljenosti od egocentrizma. Idejo za današnjo »Prvo osebo ednine« pa nisem stresel, kar tako. Velik avtorski delež nosi Klub prekmurskih študentov (KPŠ), ki se je prav tako obesil na piarovsko družbeno odgovornost samohvaljenja. KPŠ bo namreč organiziral dobrodelno akcijo zbiranja odsluženih igrač oziroma podarjanja le-teh v zameno za naše prostovoljne prispevke. Denar bodo namenili, družini z Goričkega, ki se nahaja v socialni stiski. Hkrati niso pozabili omeniti, da bo znesek vsaj takšen kot lani ali celo večji kot lani. Lani je to bilo 300 evrov. Dejanje bi bilo pohvale vredno, če ne bi le nekaj minut pred tem, ambiciozni predstavnici kluba dejali, da bo prireditev Bujta repa stala med 18 in 20 tisoč evri, ki pa bo, tako predsedujoča, najverjetneje pomenila finančno izgubo. "Več kot spijemo, bolj dobri smo."

Objavljeno v oddaji "Prva oseba ednine" 22.12.2008, RADIO MURSKI VAL 94,6 & 105,7 UKV MHz

REZIME 2008 - take one

2008-12-14T22:16:00.000+01:00

Pred nekaj dnevi me je Kralj Matjaž, radio host oddaje Temna stran lune iz Radia Hit
prosil, če sestavim svoj 2008 top album pool ali nekaj takega. In sem izstrelil iz glave prvih deset. Seveda sem imel v mislih (tistih prvih desetih) nekaj povsem drugih izdelkova, a sem ugotovil, da so bili izdani leta 2007, šest in celo 2005. Tako, da sem na koncu izluščil prvih deset z letnico 2008. Kljub temu, da se z muziko ukvarjam že skoraj dve desetletji in od sem od malega zasvojen s to prijetno nadlogo je to moj prvi tovrstni izbor. Ocami !

V bistvu to je to:

Spiritualized - Songs In A&E
Dežurni krivci - Strup
Lollobrigida - Lollobrigida Inc.
Clutch - Full Fathom Five
U.N.K.L.E. - End titles ... Stories for film
Damir Avdić - Mrtvi su mrtvi
Paramount Styles - Failure American Style
Sphericube - Jugda
ŠKM Banda - Šamar Janka
Flaming Lips - Christmas on Mars (OST)

Prva oseba ednine 11.12.2008

2008-12-11T13:07:00.000+01:00

Predvidevam, da vas je že večina prejela kakšno verižno pismo. Bodisi v papirnati, bodisi v elektronski različici. Slednje so se v zadnjih petih letih, zaradi preprostega in skoraj zastonjskega razmnoževanja tako množično razpasle, da se vprašam, če jih ljudje sploh berejo. Rekel bi, da jih zanima zgolj kolikim prijateljem morajo to verižno pismo poslati naprej, izberejo vsaj trikratno število prijateljev od priporočenega v pismu in to je to. Seveda se ne bi praskal po glavi, ker so odspodaj možgani, če me ne bi pri vsej stvari nekaj zelo motilo. Spet nergam, a kaj hočemo. Skratka, moti me uporaba, pravzaprav zloraba besede prijatelj. Naprimer: dobim tovrstni e-mail v katerem piše, da je v Paragvaju neki pastir prejel taisti mail s podobo te in te svete ikone in ker ni poslal pošte naprej svojim osmim prijateljem so mu crknile vse ovce, prašiči pa so fasali parkljevko. Nek drugi prodajalec ur v Grčiji je taisti pošto odposlal »vsaj« osmim »prijateljem« in glej ga zlomka posel mu od takrat naprej cveti, da je veselje. Sedaj pa se vprašam, kakšen prijatelj pa si, če spravljaš svoje prijatelje v nevarnost. A bi vi, če bi ves naveden larifari v teh pismih držal pol mililitra mineralne vode, bili tiste vrste prijatelj, prijateljica ki se odloči, da če že moram fasati sam, naj fašejo še moji najboljši prijatelji ali pa bi bili tiste vrste prijatelj, prijateljica, ki pravi (kot v dobri starih partizanskih vesternih), pojdite naprej brez mene, rešite, bom že zadržal hudobnega sovraga. Da ponovimo, če imate koga zares radi, zares za prijatelja, potem ga ne boste ogrožali ali spravljali v nevarnost. Ali ? Sam tako e-pošto vztrajno, brez pomisleka brišem, pa če mi jo pošlje ne-vem-kdo. Včeraj pa sem prejel še eno različico teh mailov. V njen so bili pari vsaj desetih fotografij. Na eni siti, na drugi lačni otroci. Na eni varni, na drugi ogroženi otroci. In tako naprej. Se strinjam svet je krut, krut je sistem. Sistem izkoriščanja tretjega sveta, da mi v drugem ali prvem – ali katerem že živimo – lahko relativno uživamo. In potem na koncu maila sporočilo, da naj ne tarnamo, ker nam gre dobro. Na kratko: ne pritožuje se. In, če za konec dovolite še malo paranoje: kdo stoji za temi sporočili, če ne prav tisti, ki uničujejo svet, ljudi, živali in vse po spisku, samo da bi bili finančni kazalci na koncu leta, desetletja ugodni.
Skratka, ne pritožujete se, če bodo uničili, tako zelo, za razvoj svojih denarnic, razvojno naravnani gospodarsko-politični vseznalci, naravno podobo slovenskega, pomurskega porečja reke Mure – otroci v Somaliji nimajo niti za B od bureka.

Modrüvanje je bilo objavljeno v "Prvi osebi ednine", Radio Murski val 94.6 & 105.7 Mhz UKV Stereo !!

VAS ZANIMA KATERI MAJSTOR OZIROMA MAJSTORA IZ PREKMURJA VAS PRISILITA, DA HOČETE BITI COOL ?!

2008-12-10T21:10:00.000+01:00

Nič, predlagam, da še enkrat več KLIKNEŠ na link in izveš še kaj več o cankovskih antikristih !

PAVKOVIČ.SI

2008-12-06T18:03:00.000+01:00

Vsem petim do šestim bralkam in bralcem bi rad predstavil očeta in sinova Pavkovič. Po mojem mnenju je to ena zanimivejših "družinskih zgodb" v Sloveniji. Oče Pavkovič (žal že pokojni) je itak legenda in pionir ljubiteljskih kamermanov, snemalcev. Ušel mu ni niti Stari. Dandanes bi verjetno kraljeval na spletnih straneh tipa vest.si ipd. Obiščite njihivo spletno stran pa tudi jubito kanal Iggy2Rock

K L I K !

ZEIT-GEIST

2008-12-03T12:07:00.000+01:00

McHIGHLANDER !

Mahlzeit !

ZGODBA O USPEHU

2008-12-02T20:05:00.000+01:00

Če koga zanima zgodovina o uspehu od improvizacije do digitalizacije mu priporočam v branje naslednjo spletno različico priloge Vestnika iz dne 27.11.2008.

Skoraj vse o skoraj vsem pa se nahaj TUKAJ

Prva oseba ednine 01.12.2008

2008-12-01T11:39:00.000+01:00

Veste kdo je to ? Ima rdeča očala in je skrit v jagodah. Slon, ki se je skril – v jagode seveda. Pa ste ga kdaj videli ? Seveda ga niste, ker se je dobro skril. Ste že kdaj slišali tisto o poteh prepovedanih drog iz Azije, Turčije, preko Balkana, tudi Slovenije in naprej po zahodni Evropi ? Ste. No, s to zadevo je podobno kot s slonom. Le da se toliko in toliko (govorimo o nekaj sto kilogramih letno) slonov letno odkrije. Pravzaprav niti ne slonov, ampak nekaj dlakic, ki odpade iz njih, zgolj sledi na katerih potem vsi zadovoljeni jahamo. Slon gre naprej. In sedaj se vprašam. Kako je možno, da se nekaj ton prepovedanih drog tedensko preproda po Evropi, v celem letu pa jih pri najrazličnejših kontrolah in pregledih zasežejo nekaj sto kil. Kako je mogoče prešvercati celi tovornjak, kontejner droge, skritih zavojčkov v predelanih delih avtomobilov pa ne ? Mar ni to isto, kot s slonom med jagodami, ki ga nikoli nismo videli, ker se je tako prebrisano – nadel si je rdeča očala – skril v nizko raslo jagodičevje. Zakaj modrüvlen ? Ker je danes dan boja proti Aidsu. Bolezen virusa HIV se, med drugim, prenaša tudi z okuženim priborom za uživanje nekaterih prepovedanih drog. Pravzaprav derivatov drog, ki so dovoljene in iz naslova nedovoljene uporabe posledično zlorabljene. Švicarji so včeraj na referendumu dali večinski glas ZA pridobitev heroina na recept. S tem, ko bo heroin mogoče dobiti na recept bo država dobila popolno kontrolo nad uživalci tega derivata morfija – morfija, ki je v tabletah za izkašljevanje, se ga uporablja v protibolečinske namene in tako dalje. Skratka, Švica bo dobila možnost, da poleg heroina deli tudi čisti pribor za uživanje. S tem bo država z manjšo investicijo preprečila velike denarne izgube in neprecenljivo varnost zdravja vseh prebivalcev države. Podobno je s konopljo, ki posredno ali neposredno, ne ogroža z virusom hiv, a jo je v sosednji Avstriji, kjer je komplementarna medicina na visokem nivoju, tudi mogoče dobiti na recept, kot zdravilo. Tako vsaj lahko govorijo o zlorabi kanabisa, torej zdravila. Priznal bom, sam sem zlorabil današnji dan boja proti Aidsu, da se lahko vprašam še enkrat. Kako lahko odkriješ deset za opeko velikih zavojev neke droge, med tem ko ne moreš odkriti za celi šleper robe taiste prepovedane, na prostem črnem trgu tako pregrešno drage substance ? Morebiti prav tako, kot je možno spraviti nekaj vagonov urana preko Pomurja v Rusijo ? S široko zaprtimi očmi ? Seveda in posrednikov je veliko več, kot si lahko mislimo, zato je roba draga. Če bi se prodajala legalno bi bilo zaslužka veliko premalo. Tako je krog perfektno zaključen. Sledljivost dobave in prodaje droge je nemogoča. Kontrole nad uporabniki in zlorabniki drog ni. Neposredno korist, beri metadon, ima farmacevtska industrija. In če se ne motim je ta poleg naftnih in orožarskih lobijev tretji največji plejer na svetu. Med besedno zvezo virus in zdravila pa je v strokovni literaturi zgolj nekaj vrstic besedila razlike. Skratka, stopimo v bran teoretikom zarote in skočimo nazaj v uporniško mladostniške čase ter zaključimo, da riba smrdi pri glavi.

PRISPEVEK BO/JE BIL OBJAVLJEN 01.12.2008 KOT "PRVA OSEBA EDNINE"
NA RADIU MURSKI VAL 94,6 in 105,7 MHz UKV Stereo.

Prva oseba ednine 21. november 2008

2008-11-21T13:10:00.000+01:00

Bliža se veseli december. Super. Miklavž, božiček, dedek mraz, veseli otroci, prazne denarnice, cirozna jetra. Saj ne rečem, da so od vseh nas jetra - cirozna. A so tudi ta, podobno kot denarnice, na udaru skozi ves mesec december. Vsaj pri večini. Okej, ni zdravo pretiravati, a kaj ko nas je večina tako naklonjenih drogiranju z najbolj razširjeno dovoljeno trdo drogo na svetu. V decembru pa še toliko bolj. Tudi če ne pijemo, odobravamo, da pijejo drugi. Zmerno, da ne bo nesporazuma. Nesporazum pa, vsaj zame, nastaja takrat, ko se ob vsem tem veseljačenju začnemo iti rusko ruleto. Pardon, slovensko ruleto. Vožnjo pod vplivom alkohola. Vožnjo z zmanjšano zmožnostjo obvladovanja čustev, ki privrejo na dan, v kolikor smo že v treznem stanju v čustvenem offsajdu najrazličnejših frustracij in kompleksov. Skratka zmaga emocij nad razumom. Zmaga nad razumom – in to me grize že dobre teden dni – pa je tudi obsodba mladega gospoda, ki je nehote ubil, dva mlada kolega, zaradi tega, ker se je moral kokotiti z divjanjem po cestah in to z nekaj čez en gram alkohola na liter krvi. Se opravičujem, ampak malomarnost iz gole objestnosti preziram iz dna duše. Pravzaprav sovražim. Smatram se za tolerantnega človeka, a sem v trenutku, ko je nekdo netoleranten, netoleranten do netolerantega še sam. Zame je ta tip morilec in po mojem mnenju bi morali biti morilci iz malomarnosti obsojeni na mučno kazen. Verjamem, da je zanj kazen že to, da ga bo, upam vsaj, preganjalo do konca življenja, dejstvo, da je ubil dva nedolžna mladeniča. Da je povzročil ne opisno bolečino staršem in svojcem preminulih. A ta zgodba ima cinični zaključek. 200 ur družbeno koristnega dela. To je kazen, ki jo sedaj morilski šofer mora odslužiti. Seveda, vse lepo in prav, če bi pisalo 20.000 ur, oprostite, brisanja riti in previjanja inkotenenčnih ljudi s posebnimi potrebami ali pa skrbi za žrtve podobnih cestnih manijakov. Ampak 200 ur pač ni nič takega. Kaj je to: pet tednov. Nič. Civilni vojaki so bili pred leti »nagrajeni« s sedem mesečnim brisanjem riti. Zločin: nočem biti vojak. Danes je pač drugače. A ker sem, kao »dober državljan«, obsodbo, ki jo je izrekla sodnica tudi sam spoštujem. Brez kakršnega koli cinizma trdim, da sem prepričan, da jo je izrekla, ker je vestna in dobra sodnica. Sledi pač temu, kar je zapisano v zakonih in prav je tako. Verjamem pa tudi, da je takšna oblika kaznovanja milo rečeno – norčevanje.
Ker so radijske minute dragocene bi lahko še modrüvo in prišel do kakšnega ironičnega zaključka, v stilu, da se splača piti, a raje povem naslednje: shranite si telefonske številke, vseh taksijev v Pomurju. Ni jih malo in veseli vas bodo. Naj bo TO naša usoda.

Prispevek je bo objavljen (je bil) danes ob 13:15 na Radiu MURSKI VAL 94,6 in 105,7 UKV MhZ !

Ni HAIKU je pa PREBLISK-U

2008-11-19T11:07:00.000+01:00

Sonce zahaja.
Pajek plete novo mrežo.

MIKK JE ZAKON

2008-11-13T21:51:00.000+01:00

MIKK JE SREČA

The Bloody Fucking Bank

2008-11-13T09:43:00.000+01:00

To sem prejel (pa ne fotke, niti šparovčka, ampak preblisk) od sodelavke Silve Eőry:

If the global crisis continues, by the end of the year only two banks will be operational, the Blood Bank and the Sperm Bank.Then these 2 banks will merge and it will be called

"The Bloody Fucking Bank".

Prva oseba ednine 27. oktober 2008

2008-11-11T13:10:00.000+01:00

Smučarska sezona, tista tekmovalna, se je začela. Zame to pomeni predvsem eno (ali pa več tega): posiljevanje s kolcanjem po nostalgiji, vogrinci in križaji, pamfleti športnih komentatorjev, (še dobro, da smučanja ne komentira Stare), ki so, sklepam po povedanem, sami vrhunski smučarji, posiljevanje s slabim finančnim stanjem, kaj bo šele sedaj v času recesije ter tisto najhuje, kar smatram že skoraj za kriminalno dejanje, nešportnim vedenjem, predvsem smučark, ki mu ni para. In prav nič drugače ne bo letos. Pravzaprav se je začelo na polno. Med vožnjo po, od jesenskih barv prelepem, Goričkem sem poslušal prenos smučanja iz Söldna oziroma Zeldna - še ena taka slovenska cvetka zaradi katere se vprašam, komu sem se zameril - in si poskušal predstavljati zasnežen ledenik tam nekje v Avstriji. Seveda ni šlo, kar tako. Pač še ni tistega zimskega »filinga«. Brez filinga za sebe, duševno in duhovno orientacijo je pa tudi naša Tina Maze. Govorim o prej omenjenem nešportnem in netekmovalnem vedenju, ki ga nihče ne obsoja. Govorim o njeni retoriki o njenem načinu razmišljanja. Korošica je v svojem drugem izrečenem stavku dejala, da ŠE ne bo obupala, zaradi slabega rezultata. Seveda boste sedaj vsi rekli, da s tem ni nič narobe, a po mojem mnenju je. Ni mi jasno, kako lahko na začetku sezone nekdo razmišlja o obupavanju, namesto, da bi sam sebe bodril, bodrila v smislu: hej, danes je bil moj slab dan. Vem da sem sposoben, sposobna več, današnja dirka gre, po tistem ko predelam vse napake, v pozabo. Za vse mlade športnice je to slab vzgled. Slabega je imela tudi Tina Maze sama. Spomnite se samo kako so vražje Slovenke, po tistem, ko so jim tekmice začele uhajati, ker pač niso spale na lovorikah, že v naprej v četrtkovi izdaji športnih strani različnih časnikov, iskale izgovore vse povprek. Primož Kozmus je že pred olimpijado govoril, da je vse razen medalje neuspeh – to je športno tekmovalno vedenje.
Špela Pretnar, katera je – roko na srce - dosegla nekaj vrhunskih uvrstitev, a v zadnjih letih svoje kariere navrgla toliko različnih izgovorov, tez in teorij, katera proga ji ustreza oziroma ne ustreza, se mi je zdelo, da je zanjo najboljše, da igra golf - na smučeh. Pa da ne bo pomote, da zgolj iz neke osebne, povsem druge frustracije razlivam žolč. Želim si, da bi smučarji in smučarke dosegali spodobne, solidne rezultate. Še letos in zato menim, da je katastrofalna vožnja Tine Maze zgolj spodrsljaj, da je sezona še prekleto mlada, da bo njena forma tiste kasnejše sorte, da bo na naslednji tekmi veliko veliko boljše, ker slabše ne more biti. A hkrati menim, da je slovensko alpsko smučanje daleč precenjeno. V deskanju na snegu imamo svetovnega prvaka, nekaj ostalih tekmovalcev, ki so v svetovnem vrhu, a njihove dirke gledamo izjemoma tu in tam…na posnetku. Toliko.

Prispevek je bil predvajan na 94,6 in 105,7 MhZ v stereo tehniki (v barvah !!) RADIO MURSKI VAL, dne 27.10.2008

Prva oseba ednine 22. julij 2008

2008-11-11T12:53:00.000+01:00

Noč je postregla, v pozitivnem in negativnem smislu, kakor za koga, z vestjo o prijetju Radovana Karadžića, političnega vodje srbskih sil izven ozemlja Srbije. Tisti, ki ste nekoliko mlajši - in ste takrat še raje, in prav je tako, uživali v gledanju risank namesto duhomornih poročil iz bivše Juge: Karadžić je bil recimo temu en takšen mini Hitler na balkanski način. Neotesan, bolj ali manj neurejen, intelektualec (psihiater pravzaprav) z izrednim smislom za primitivno obnašanje do sočloveka. Krasil ga je božji kompleks. Ampak pustimo zdaj to. Bolj je pomembno, da so ga prijeli. Ker je osebno in objektivno odgovoren za poboje tisočih, predvsem nedolžnih Bošnjakov in Hrvatov v Bosni in Hercegovini, pa tudi na Hrvaškem ter Srbiji. Da so ga iskali in lovili, vsaj zame, ne drži niti mililitra vode. Niso ga mogli iskati, ker so vedeli kje je, loviti ga ni bilo treba, ker ni nikoli bežal. Pred nekaj več kot desetimi leti, ko so podpisali Daytonski sporazum o končanju vojne na področjih SFRJ so se dogovorili o marsičem. Vojna pač ni nič drugega, kot perverzna mešanica trgovine, sadističnih spolnih praks, športa, strelstva in šaha. Tako so se dogovorili tudi o tem, da Karadžić, pa tudi Mladić in še kakšen prototip, ostanejo nedotakljivi. Vse lepo in prav, a so se nekateri Srbi in tudi javnost v Evropi in po svetu, z umorjenim srbskim premierom Džinđićem na čelu, začeli zavedati, da se bo zgodovina prej ali slej ponovno ponovila. Kajti, če Karadžića in Mladića ne obsodijo, ostane vsem žrtvam le kazanje s prstom na celotno populacijo Srbov in Srbkinj za vsaj dve generaciji naprej in nazaj. Da bi se tega kompleksa kolektivne krivde rešili tako narodi žrtev, kot storilcev je potrebno izpostaviti posameznika, ki je to storil ter s tem Srbe rešiti bremena krivde, ostalim pa dati pravo tarčo za naslavljanje besa in nemoči ob vseh najbolj nepredstavljivih travmah, ki jih preživeli, ne srbske temveč Karadžićeve morije, doživljajo ter prenašajo na rodove.
Tudi v Sloveniji se soočamo s podobnim problemom. Obsojena je bila masa »črnih«, drugače mislečih, in ti sedaj tolčejo nazaj po drugi »rdeči« masi. Ker niso nikoli bili osvobojeni skupne krivde, kar pomeni, da jih obvezuje skupno maščevanje.

Prispevek je bil predvajan 22.7.2008, RADIO MURSKI VAL, 94,6 & 105,7 Mhz UKV Stereo

DOBRODOŠLI !

2008-11-11T12:38:00.000+01:00

Dobrodošli na moj blog. Sicer sem si domeno "rezerviral" že pred nekaj meseci, a nekako nisem uspel najti časa (čista laž!), da bi kaj napisal ali copy-paste-al...kakorkoli že... ne bi nakladal preveč.
Večina prispevkov je objavljenih in poslanih v zrak preko frekvenc 94,6 in 105,7 MhZ UKV Stereo (v barvah !) - kar pa ni nič drugega, kot skoraj najbolj poslušan v Sloveniji RADIO MURSKI VAL in pa nekaj malega za tednik Vestnik.

Če ima kdo kakšen "hint", kako čim bolj sfurati ta blog pa me naj kar kontaktira na
jernej@savel.si ali jernej.savel@murskival.si

Word !

Razmišljanja

2008-11-11T12:31:00.000+01:00

Še samo malo in bomo svobodni. No, vsaj zase lahko trdim, da bom s 30. junijem osvobojen prostovoljnega suženjstva. Priznam, sem suženj televizijskih nogometnih prenosov. Križ me boli kot da imam sto let, a vseeno ne tarnam. To je sladka bolečina. Pojma nimam zakaj moram gledati vse tekme, a priznam, da sem - v tem primeru - te vrste nevrotik, da če zamudim izvajanje himen, nimam več volje gledati prenosa. Zame fuzbal ni le športni dogodek. Je športno – kulturni dogodek. Himne, pa s tem ne mislim, da je izvajanje himne kulturni program, so zelo pomembna sestavina igre nekega moštva. Na primer francoska himna je še kar krvava. Če si polnokrvni Francoz med »galskimi petelini« ti mora praviloma takšna himna dvigniti adrenalin in vse (ne)mogoče hormone do mejne vrednosti. Tako daleč, da padeš na doping kontroli. Saj drugače itak nimaš šans, da prideš v francosko, z afriškimi geni prepojeno, reprezentanco polno rojenih šprinterjev in borcev. Kaj potem takem »dvigne« Riberyja (za malo manj nogometne bralke in bralce: to je tisti z brazgotino po polovici svojega obraza) ? Preprosto, Franck je zamenjal vero. »Šel« je med muslimane in kot Franck Bilal Ribery črpa navdih iz Korana. Kot Muhamed Ali, pa kasneje Tyson. No, slednji je zlorabil poslanstvo Korana za otorinolaringološki pregled Holyfielda. Je pač ubral bolj fundamentalistično različico. Škoda, da je ta francoska Afrika tako priletna, namesto da bi bila bolj poletna. Meni osebno je daleč najbolj všeč turška himna, Istikali Marsi. Besedila sicer ne razumem, a me napeljuje v špekulacijo - mogoče v skladu s tem, kar so Turki prikazali na svetovnem prvenstvu 2002 in letos v Švici in Avstriji proti Švicarjem, Čehom in Hrvatom - da jim prav himna daje moč do boja brez predaje, pa čeprav na koncu sledi poraz. Nemška himna še zmeraj črpa in ima ogromno kapitala še iz časov Göbbelsovega propagandega ustroja. Tako pač je. Tudi hrvaška himna ni slaba. Na dunajskem Happlu, kateri ponuja - vsaj po slišanem preko televizije - fenomenalno akustiko, je vsekakor zasenčila »Nemčijo nad vsemi«. No, Hrvati imajo na zalogi še par alternativnih himen. Sploh tista »zovi, samo zovi« je zavidanja vredna. Dviguje. Toda patriotizem je premalo. Patriotizem brez fanatizma zdrži pičlih 74. sekund. To so dokazali Turki sami. Kaj bo z njim ne vem, ker to pišem pred polfinalno tekmo. A ne bi me presenetilo dejstvo, da sedaj, ko to beremo, govorimo o finalistki Turčiji. Tekme med Nemčijo in Turčijo so nekaj več. So lokalni derbi. Če ste kdaj bili v berlinskem okrožju Kreuzberg točno veste kaj pišem. Turki bodo, v tem primeru, zmeraj igrali za Nemčijo, da bi premagali Nemčijo.

Za PEN zmodrüvo mag. Ole Jernej Šavelsson

Objavljeno v Vestnikovem mesečniku PEN, 26.7.2008

Prva oseba ednine 19. september 2008

2008-11-11T10:02:00.000+01:00

Včeraj so v Splošni bolnišnici Murska Sobota dobili novi, najsodobnejši CT aparat. Stal je milijon osemsto tisoč evrov.
Veliko denarja ? Ogromno. V bistvu še več. CT je na nek paradoksalen način stal neizmerljivo več. Stal je človeška življenja. Marsikdo se je načakal, da je prišel na vrsto, da so mu nato sredi pregleda rekli, da je reč ponovno crknila. In potem, ko so pacienta ali pacientko poslali v Maribor ali ponovno naročili, naj pride nazaj, čez »ne vem kdaj«, je bilo morda že prepozno ali pa so ob uspelem pregledu rekli, da je da se od danes naprej meri življenje v mesecih. Saj razumete, kaj hočem povedati. Sicer se opravičujem za vso patetiko, a takšna je narava tovrstnih zgodb. In če »prešaltam« iz patetične v populistično predstavo lahko povem naslednje.
Minuli referendum – tisti o pokrajinah, tako zelo prepotreben – je stal tam nekje okoli štiri milijone evrov. Za dva dobra CT-ja.
Ampak, referendum smo potrebovali, ker se petdeset odstotni (ali 75%) zbor poslance in poslank + še kakšen glas ni bil sposoben, kar naenkrat, odločiti v imenu ljudstva. Marsikateri zakon je šel skozi, ta pač ne. No, ja šel je in šel bi še stokrat, a so gospoda odločili, da se mora posvetovati s svojimi državljani. S svojimi delodajalci ! In spomnite se prosim, kdo ga je predlagal, če ste v predvolilni dilemi.
Skratka, kaj imamo od teh štirih milijonov zapravljenih evrov ? Nič, en velik nič. Pokrajine bodo, ko bodo. Na novo ustanovljeni državni zbor, če bo v naslednjih štirih letih sploh pravno ali zgolj formalno deloval (odvisno od nedeljskih rezultatov), bo verjetno okrog tega prelival še veliko žolča. Verjetno ne toliko, kot v soboški bolnišnici, kjer se žolč vidi, smrdi in razliva dobesedno, a vsekakor, za razliko od celotnega medicinskega osebja, še naprej neodgovorno. No, razen, če bodo vse predvolilne obljube in floskule kandidatk in kandidatov postale meso…in potem svizec zavije čokolado.

Prispevek je bil predvajan 19. septembra 2008 na Radiu MURSKI VAL, 94,6 & 105,7 !!!

STRIC ORKAN & MRHOVINARJI

2008-11-11T09:33:00.000+01:00

Neurje s točo, nevihta s točo, močan veter s točo. Nič od tega ne drži. Ne drži za del Pomurja, ki je ležal na poti materi Naravi in njenemu odposlancu – Orkanu. Ja, imeli smo orkan. Orkanski veter s točo. Ampak, orkanski veter itak prinese vse: grmenje, strele, oblake, dež, točo – tokrat v skoraj popolnem horizontalnem letu – kakšen kos žleba, strešnik, tram, opeko, opeke, četrt »rušta«, pol »rušta«, celotni »rušt« s streho. Bere se kot jedilni list. V bistvu, če se malo zapodimo v domišljijski svet, tako tudi je. Poosebite orkan, kot mati Naravo, in mu dajte nekakšno človeško podobo. Recimo stric Orkan. Stric je bil lačen – ker je mati sita vsega, kar pomeni, da zanj ničesar ne ostane – in se je odločil, da gre na malico. Malico pravim zato, ker menim, da smo jo še dobro odnesli. Da ne bo nesporazuma, tisti ki so bili v teh hudih minutah, sekundah, prizadeti, je niso dobro odnesli, daleč od tega. Kosilo, bi ponujalo še hujše razdejanje, če dovolite, da se spustim nazaj v resnični svet. Toda, ta resnični svet ima eno napako – mrhovinarje. Mrhovinarje, ki živijo z mislimi v pravljici in s telesi v resničnosti. Mrhovinarje, ki se hranijo z nesrečo drugih. Z ostanki tistega, česar stric Orkan ne prebavi in povrže po poljih, sosedovi strehi, dvorišču. Mrhovinarje, ki se sedaj gredo, navkljub temu, da je vodenje države - v dobrem in slabem – njihova služba, kazat pred kamere in mikrofone, na račun nesreče drugih. Kje so takrat, ko je N.N.-jeva beda vsakdan ? Saj so. Pridejo kakšni, tu in tam. A prej pridejo na šunko, krapce, gibanico, tünko, vodo z okusom janževca. Ziheraši. Saj drugače ne bi bili politiki. Bi se že šli kaj bolj tveganega. Skratka, mrhovinarjev »kak blata«. Ko sva se z Andrejem slabo uro po razdejanju odpravila na pot po Prekmurju, pa tudi drugi sodelavci in sodelavke Murskega vala in Vestnika, sva naletela na grde prizore. Čeprav sva oba nemirnih jezikov sva na trenutke, sploh ko sva prišla na prizorišča vrtinčenja uničevalnega vetra, bila brez besed. Najinega obiska pri zakoncih Bodanec v Tišini ne bom pozabil nikoli. Ko sem videl, kakšna je moč narave in nemoč ter žalost človeka, upokojenca, sem bil brez besed. A sem bil prav tako osupel, ko sva videvala tisto turistično vrsto mrhovinarjev. Promet je bil, za nedeljsko popoldne, nenavadno povečan. Mrhovinarji te vrste so se, na primer pri hiši Lipovci 243, kar ustavljali. Pa kaj vam je sem si mislil ? Idioti eni, mene je bilo na trenutke sram, da gnjavim ljudi in v imenu javnosti in nje obveščanja »moram« biti mrhovinar. Vam pa tega ni treba in če že niste imeli drugega dela bi pljunili v roke in šli pomagat odstranjevat posledice. Tako prostovoljno. Komur koli. Bili bi vas veseli.

Objavljeno v Vestniku 17.7.2008, na drugi strani

Prva oseba ednine 10. oktober 2008

2008-11-11T09:29:00.000+01:00

Danes je dan duševnega zdravja. V bistvu je govora o duševnih boleznih in če gremo še dlje je dan duševnega zdravja tukaj samo zato, ker se na duševne bolnike – milo rečeno – kaže s prstom. In čeprav družba kaže s prstom na bolnike z diagnozo psihoze, shizofrenije, bipolarne motnje in tako naprej in tako nazaj, bi se le-ta morala zavedati, da je duševna bolezen sestavljena iz več komponent. Ena od teh komponent je družba. Iz nje izhaja marsikateri vzrok za nastanek duševne bolezni. Pravzaprav lahko taiste osebe, ki stigmatizirajo duševnega bolnika ali bolnico, spadajo med povzročitelje bolezni. Kajti duševne bolezni niso zgolj fizično, psihično ali če hočete gensko pogojene. To tezo prodajajo zgolj, pa še ti zmeraj manj, nerazgledani zdravstveni strokovnjaki in psiho-farmakološka scena v imenu povečevanja svojega dobička.
Skratka žrtev duševne bolezni je lahko, na primer, že vsaka žrtev spolne zlorabe v ranem otroštvu. Spolne zlorabe svojega najbližnjega ! Cinično bi lahko dodali, da tukaj genska povezava celo obstaja. Tudi tako zlajnane slabosti potrošnike družbe so velik krivec za povečano število duševnih bolezni. Bodisi zaradi nerazumno dolgih delavnikov življenjskih sopotnikov določene osebe, ki so nato osamljene in »imajo en tak poseben občutek v trebuhu« ter zapadejo med nerazumnim nakupovanjem jogurtov v depresijo, bodisi podležejo motnjam hranjenja, ker jim ena in ista »glanc papir« revija prodaja dieto in recepte na dveh straneh razlike. In največji profit imajo prav farmacevtski giganti. Tretji veliki igralec v vrtenju zemlje, poleg orožarske in nafte industrije seveda. Polje razmišljanja o duševnem zdravju oziroma boleznih je preširoko, da bi imelo na radiu hipni učinek. A, ker mi je tema blizu bi vsem tistim, ki se bodo znašli v začaranem krogu kalvarije duševne bolezni sporočil, da to ni konec sveta ter priporočil, tudi oziroma predvsem svojcem, da vzamejo v roke knjigo Dr. Tanje Lamovec z naslovom »Ko rešitev postane problem in zdravilo postane strup«.
Upam, da mi ne zamerite, ampak povedal bi še, da je velika škoda, da tisti, ki zbolite ne živite nekje v tretjem svetu. Tam bi vas častili, status šamana ali vaškega vrača vam ne bi ušel. Je že tako, da je lepši, a žal neuraden, izraz za psihozo – višja duhovna raven.

Prispevek je bil predvajan na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 (10.10.2008)

Prva oseba ednine 21. avgust 2008

2008-11-11T09:27:00.000+01:00

Danes sem dobil vprašanje, če me odprtje avtoceste ni spodbudilo dovolj, da bi nekaj o tem napisal še za prvo osebo ednine. Saj, to je še najlažje. Reči in meni napisati. A ne vem, kako mi bo uspelo, da bi se izognil tisti »štenkarski« dinamiki komentarja in zaplaval v kakšne bolj pozitivne vode ?
Okej, dejstvo je, da imamo Prekmurci, v navednicah, odprto pot na vzhod, do Budimpešte ali še bolj pomembno, da se prebivalci Beltinec, Odranec, Črenšovec, Hotize, Kapce, Gaberja, obeh Lakošev in vseh ostalih vasi, v katere siva pot pelje po od težko-kategornih vozil utrujenih kolesnicah. Niti pod razno si ne morem predstavljati, kako je bilo živeti v eni od hiš mimo katere je dnevno peljalo na tisoče tovornjakov. A to je sedaj že, upajmo, zgodovina. Ni pa zgodovina odprtje avtocestnega odseka med Lendavo in Pincami. Od Lendave pa do Pinc je potekal relativno miren promet. Mejni prehod Pince – Törnyszentmiklos je bil namenjen zgolj državljanom Slovenije in Madžarske, nekoliko povečan promet pa se tam zgodi v septembru in oktobru, ko se začne trgatev in to je to. Pardon, to je BILO to. Če se kdo še tega ni zavedel pred dvema letoma, ko so avtocesto začeli graditi je pač nekoliko zaspal ali pa ga ni zmotil prah v zraku, ki so ga dvigovali divjaški »kiperji« z gradbišča in se je le – ta nato polegel po okoliških poljih in vrtovih. Skratka, če so prebivalci Čentibe, Doline in Pinc, pa tudi Gančan in še kakšne vasice dobrih deset kilometrov avtoceste prej, živeli mirno so sedaj ti časi mimo. Skorajda mimo, v teh mesecih imajo namreč priložnost, da se navadijo na počasne, težke, v neenakomernih valovih prihajajoče zvoke tovornjakov iz neposredne bližine med tednom. Ko bodo enkrat odprli avtocesto med Vučjo vasjo in Lenartom – pravijo da oktobra – bodo kamijondžije na delu ali pa na poti k svojim družinam tudi v soboto in nedeljo, ob katerikoli uri. Takrat bodo, na primer prebivalci Pinc ugotovili, da je tukaj nekaj hudo narobe. Hrupa prej ni bilo in lahko so živeli svoje spokojno življenje, daleč, najdlje, od vseh v državi. Seveda si želim, da bodo ali pa so že ugotovili, da ni zvočni ograj, protihrupnih zidov. Še bolj si želim, da jih bodo že v kratkem postavili in da le-te čakajo tam nekje na bakovski ulici v Soboti v Darsovi bazi za namestitev. Če ne, predlagam, da se krajani, ki jih je hrup že začel motiti, čim prej, dokler je žezlo še vroče in volitve pred vrati, organizirajo in zahtevajo svoje. Da se jim ne bo zgodila ulica Ob progi v Murski Soboti na račun železniškega prometa.
Pa še to: kar Kreslin govori v enem izmed jinglov, da se bo Murski val še bolje slišal do LJ, ko bo avtocesta je žal zavajanje. Murski val se bo z izgrajeno avtocesto le prej, časovno, izgubil in izvaloval v poplavi štajerskih in hrvaških valov vseh sort. Zakon fizike. Na žalost.

Predvajano na Radiu Murski Val 94,6 & 105, 7 UKV Stereo zgoraj navedenega datuma !

Prva oseba ednine - regio referndumdumska

2008-11-11T09:23:00.000+01:00

Pa smo ga doživeli in preživeli. 12. referendum je za mlado državo kot je Slovenija svojevrsten rekord in nas postavlja ob bok sami starosti - Švici. Ja, v Švici so prav tako mahnjeni na referendume in referendumska vprašanja. Na referendume dajejo tudi, navidezno nepomembne, pobude posameznikov. Kakšnega pol leta nazaj je mali podjetnik Thomas Minder, dal pobudo za referendum proti pohlepu menedžerjev.

Če je prišlo do referenduma ne vem, niti nisem preverjal. Bolj me je to spomnilo na dejstvo, da se pohlepnemu menedžerju v novi, lepi – držite ga lopova - slovenščini reče tajkun. To je tista zgodba, ko se sponzor naveliča ali pa vidi, da mu sponzoriranec uhaja po svoje, pospravi denarnico in gre drugam. Potem pa užaljene tetke in strički udrihajo po njem, kateremu so mu prej dovolili, da počne vse razen vodenja države, kot tajfun po Mjanmaru. Da ne bo pomote, z novo ali pa novo-staro vladajočo garnituro ne bo nič drugače.

Včerašnji referendum je bil posvetovalne narave, kar pomeni, da so politiki dali svojemu ljudstvu nalogo, da poda mnenje, o pokrajinah. Ljudstvo, ki je odvisno in hkrati zasvojeno s plehko vsebino rumenega tiska, mednje spadajo tudi zgodbe o tajfunih nad tajkuni, se je sedaj naenkrat specializiralo za strokovno debato – regionalizacijo Evrope in Slovenije. Vse skupaj me spominja na eno izmed vojnih epizod Nadrealistov, ko so junaki serije osamosvajali kompletni inventar države. Dobesedno. Obstajala je celo neodvisna in suverena država Hodnik v stanovanju 12, v petem nadstropju dotične stolpnice v dotični ulici.

Okej. Strinjam se, da do regionalizacije države mora priti, a hkrati priznavam, da vem o tem veliko premalo, da bi si o tem upal, kar tako, odločati. Še dobro, da o tem nismo odločali mi, ampak bodo šele, in to ponovno, poslanci in poslanke. Ampak, ker so naši politiki zvite zverinice so si priredili še eno cirkuško predstavo v kateri smo mi zgolj statisti oni pa glavni cirkusanti.

Eni se bodo sedaj šopirili kot pavijani pred parjenjem, drugi protestirali kot lačni šimpanzi. Skratka statistiko in ustavo bodo zlorabljali, kot Fritzl svoje najdražje. Dejstvo pa je, da bi to morali, ker so za to izvoljeni, med seboj zrelo debatirati in parlamentirati tam kjer jim je mesto. Zato so plačani. Ne pa, da manipulirajo z vsemi nami.

Za teh, skoraj štirih milijonov evrov, bi lahko nabavili vsaki bolnišnici v Sloveniji eno magnetno resonanco ali zgradili pediatrično kliniko, posodabljali onkološke oddelke poleg tega še poslali na tisoče slovenske dece na morje, ker njihovi starši tega ne bodo zmogli. Skratka dosti »pejnez« za zelo malo muzike. Slabe muzike.

Prispevek je bil predvajan na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 FM - enkrat po posvetovalnem referendumu o pokrajinah.

Prva oseba ednine 28. julij 2008

2008-11-11T09:19:00.000+01:00

Če bi sodili po zadnjih dveh tednih, prihajajočih dneh ali pa tudi preteklih mesecih, bi lahko dejali, da je Pomurje središče festivalov Slovenije. Seveda bi takšna ocena bila veliko pretiravanje, festivali se dogajajo povsod po Sloveniji in so del poletne turistične in kulturne, če hočete kulturno turistične ponudbe. A imamo v Pomurju eno težavo. Vse preveč je festivalov, ki so lokalnega značaja in nimajo teže - Folklornega festivala v Beltincih in lotmerškega festival filma in vina Grossmann, ne štejem - med festivali v Sloveniji oziroma Evropi. Saj v tem ni nič narobe, bi lahko rekli, glavno da se dela, da se dogaja. Glavno, da se imajo tisti, ki si ne morejo privoščiti dopusta ali pa tisti, ki se nikakor ne morejo sprijazniti s kratkim dopustovanjem ali pa tisti, katerim festivalska poletja, zahajanje na festivale, predstavljajo dopust, lahko nekam odpravijo in se za tiste dva, tri, štiri dni, vsak teden odklopijo. In prav pri slednjih izgubljamo na veljavi. Lokalna kulturno-menedžmentska in lokalno politična scena zadolžena za turizem se tega ali nočeta zavedati ali pa med svojimi ljudmi enostavno nimajo osebe, ki bi si kadarkoli ogledala, na primer, nam bližnji Wiesen na avstrijskem Gradiščanskem ali pa malo bolj oddaljeni, a še vedno slovenski Tolmin. O čem govorim. Ne znamo narediti festivala, ki bi pritegnil množico. Recimo nekaj tisočih slovenskih in iz, vsaj sosednjih držav, festivalskih turistov. Naši festivali so zgolj poletne različice tistega, kar se dogaja celo leto v zaprtih prostorih. Če neko a la Prljavo kazalište odigra pozimi v neki diskoteki in nato poleti pride na asfalt pod šotorjem to še ni festival. No, je, a to ni to. Prej bi veljalo reči, da gre za večdnevno veselico v pravem pomenu. Pa ne zaradi vsebine in skupine, da ne bo pomote. Ne razumem, zakaj še nihče ni odločil in kupil, ali pa zakupil, par hektarjev zemlje uredil infrastrukturo in začel celo zadevo tržiti. Poglejte samo Sotočje pri Tolminu. V dobrih treh tednih se je tam obrnilo skoraj dvajset tisoč ljudi. A teh dvajset tisoč tja ni prišlo za en sam večer. Ne, ti so tam ostali in uživali ter se tako in drugače veseljačili. Spali v kampu, hostlu, privat sobah, apartmajih. Trošili denar v gostilnicah, lokalih, čez šli na oglede bližnjih turističnih znamenitosti. Ne samo mladina, tudi družine. Poleg tega je okoli sto lokalnih diklin in dečkov več dobilo študentsko zaposlitev. Skratka ena sama turistična storitev. Ko se je reggea festival za eno leto preselil na Koroško so tolminski gostinci in turstični delavci celo leto prosili organiztorja in pritiskali na občino, naj vendarle vrne festival v Tolmin. V Pomurju imamo idealne pogoje, da postanemo glavna festivalska regija v tem delu Evrope. Prav tako imamo ljudi, ki znajo, kako se pravi festival dela. In vem kaj govorim, ker sem videl veliko festivalov, pri njih sodeloval tako in drugače. Upam, da bo kdo ukradel to idejo ali pa me kdaj pocukal za rokav. Do takrat pa predlagam, da vsi podpremo in obiskujemo tisto, kar imamo.

Prispevek je bil predvajan 28. julija 2008 na Radiu Murski val 94,6 & 105,7 FM Stereo

Prva oseba ednine 5. september 2008

2008-11-11T09:17:00.000+01:00

Verjamem, da vas je med vami tudi nekaj takih, ki vam predvolilni golaž spreminja dvanajsternik v trinajsternik, ki preklapljate med televizijskimi postajami, ko le ta ali ta kandidat, kandidatka odpreta usta. Ko vidite lokalnega nepomembneža, ki seveda misli da to ni, kako se slini okrog nič hudega slutečih, povsem naivnih upokojenih ženicah, raznih vaških aktivov. Neokusno je pa vse skupaj prav zaradi tega, ker vsak cvili po svoje in piha v svoj rog ter na duše zaslepljencev ter zaslepljenk, v resnici pa imajo prav vsi le en cilj, okej dva: rešiti svoj eksistenčni položaj ali pa logično nadgraditi uradniško kariero. Plemenitega dejanja in dejavnika v dnevni politiki ne boste našli.
Pustimo to. V Murski Soboti so odprli novo glasbeno šolo. Ker živim v njeni neposredni bližini se komaj veselim dneva, ko bodo prenehali za glasbeno šolo graditi tiste tri bloke – mi smo jih že poimenovali »Keramični bloki« - in se bo tisti prisrčni otroški »cigu migu« začel še bolj jasno razlegati po slepem črevesu Cvetkove ulice. Najbolj pa me, kot glasbenega zanesenjaka, veseli dejstvo, da lahko iz učilnic slišim, vsaj tako je bilo v torek, skupinsko igranje mladih inštrumentalistov. To je bilo v mojih časih obiskovanja glasbene šole skorajda nepredstavljivo. Vse skupaj je bil le en dolgočasen dril, preigravanje etud in sonat tja v tri dni. Kot da ni za razvoj glasbenika pomembno prav to, da je sposoben igrati v duetu, triu ali kakšni večji formalni ali neformalni skupini. To je tisto, kar loči dobre glasbenike od dobrih. Poznam kar nekaj kitaristov, ki so fenomenalni. Pravi virtuozi, a v skupini nimajo mesta. Ne da jih nobeden noče. Sami se v skupini ne znajdejo. Ne znajo se podrediti timskemu delu, timski dinamiki, tempu, vsemu temu, kar je več kot potrebno za dobro skupino. Bend če hočete. Še bolj sem z veseljem poslušal vaje te skupine, ker so daleč od tipičnih predstav o tem, kaj komorna zasedba je, tako takim skupinam namreč rečejo v glasbenih šolah, saj je šlo za skupino tolkalistov in tolkalistk ob spremljavi klavirja. Fenomenalno in to v Soboti, v Prekmurju, pri nas !! Upam, da se tega vodstvo glasbene šole zaveda in da bodo tovrstno početje vseh njihovih skupin podpirali, kajti le na takšen način lahko iz sebe naredijo šolo presežkov. To je edini način, da razvijejo pri svojih varovancih željo po nadaljnjem udejstvovanju v glasbi. Ker vse preveč je tistih, ki po šestih letih nehajo igrati instrument za vekomaj. Za tiste, ki so izraziti in nadarjeni solisti, se ni za bati. Ti bodo verjetno šli v kakšno srednjo glasbeno in bodo tam naprej harali s svojimi hitrimi prsti. Pa še to: ne vem kdaj bo uradna otvoritve glasbene šole, a po mojem ne bomo tako dolgo čakali, kot so to učenci, učenke in vsi zaposleni na Srednji ekonomski šoli v Murski Soboti. Ta je bila uradno odprta šele danes. Čeprav se je tam pouk začel že 3. januarja. Ni mi znano, zakaj temu tako. Verjetno bodo oziroma so rekli, da so čakali na september, ker je to bolj »šolsko«. Lahko pa predvidevam, da če glasbene šole ne odprejo do 19. septembra, le-ta – sklepam - ne bo odprta do naslednjih lokalnih volitev ali pa morda predčasnih državnozborskih, če jih bomo imeli seveda. Odvisno, kaj bo iz Finske prinesel Dedek mraz.

Prispevek je bil predvajan 5. septembra 2008 na 94,6 & 105,7 MhZ UKAVÉ

Prva oseba ednine 5. avgust 2008

2008-11-11T08:53:00.000+01:00

Mesec dni po tistem, ko je, prav nič uradniški, minister magister Žerjav uvedel vinjete, se kažejo prvi učinki tega prekletstva za centralne Slovence in Slovenke ter Hrvate. A te nalepke niso prav nič preklete za državni proračun oziroma blagajno Darsa, direkcij za ceste kogar koli že. Skoraj 3000 grešnikov, švercerjev se je že soočilo s plačilom kazni in če tako na grobo računam je to nekje med 900 tisoč in 2.400.000 evri. Ni slabo. Za šentviški mort bi moralo zadostovati. Sicer mi še zmeraj ni jasno zakaj niso še uvedli tako, s strani sosedov, zaželenih x-dnevnih vinjet. Recimo, da smo malo zlobni in naredimo sedem dnevne. Vinjeto kupiš v soboto in ti naslednjo nedeljo več ne velja ter moraš kupiti novo. Aritmetično zaporedje pač. Takšna vinjeta pa bi stala recimo 13,5 evra. To bi bila računica. Sploh, če sodim po avstrijskih nalepkah, ko se vozim po Gorenjskem, in vidim za četrtino četrtine prelepljenega vetrobranskega stekla, z dotičnimi vinjetami iste barve, iste letnice. Si predstavljate, da prav ta slovencelj kupi 5 nalepk na leto ? Sodeč po avstrijskih vinjetah je to celo mogoče. Pa da ne govorim o Poljakih, Čehih, Slovakih. Kaj o njih. Predstavljajte si Hrvate. Vsakokratni skok v Graz bi jih stal eno 7-dnevno vinjeto. In Hrvati se radi gredo šoping v Grazu, skorajda tako množično in pogosto, kot da bi beseda šoping izhajala iz šopanja. Kakorkoli že je to vse ena fikcija in še eno nakladanje z moje strani. Vsekakor pa je resnica sledeča. Z vinjetami smo si ali pa so pristojni, minister Žerjav, kdorkoli že, naredili največjo pozitivno potezo v smislu promocije Slovenije. Zakaj ? Ker so se nekateri tujci odločili, da jim neki palčki od naroda že ne bodo ukazovali in jih zaračunavali – halo, vinjeta stane tri hamburgerje na Hvaru - raje uberejo lokalne in magistralne ter še kakšne slovenske super ceste in se vozijo in vozijo. Preko Haloz, Slovenskih goric, Dravskega polja, Krasa, Brkinov itd.. K sreči jih ni veliko, a sem se minulo nedeljo prepričal, kako simpatična je lahko skupina štirih avtomobilov z nemškimi registracijami tam nekje v bližini Majšperka na neutrjeni bankini zatopljena v zemljevid, kot Zdenka v sir. Poljak na Ptuju je sicer bulil v svoj gps. Dobrodošli v Sloveniji.

Prispevek je bil predvajan 5. avgusta 2008 na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 Sonido Estereo

Prva oseba ednine 4.oktober 2008

2008-11-11T08:51:00.000+01:00

Kdor ne mara živali, ne mara ljudi. S to krilatico sem bil v svojem življenju »nagrajen« že nič koliko krat. »Nagrajen« za iskrenost, da se razumemo. Pač, nisem ljubitelj živali oziroma če sem bolj natančen: nisem ljubitelj hišnih ljubimcev, psov, mačk, okrasnih ptic, hrčkov in še bi lahko našteval. Seveda nimam nič proti temu, da nekateri naravnost obožujejo te svoje kosmate in pernate prijatelje. In prav ti navdušenci ter navdušenke, bi naj po prej omenjeni krilatici ali nje analogiji marali ljudi. Pa je zmeraj tako ? Po mojih izkušnjah ne. Poznam osebo, ki odkrito sovraži otroke. Njeno stališče je namreč, da se z otrokom lahko pogovarja šele, ko le-ta dopolni deset ali dvanajst let. A, glej ga zlomka, ta ista oseba, si je pred leti omislila majhnega kužka, psičko, s katero se pogovarja kot z nekaj mesečnim otrokom. Očitno gre za kompenzacijo sem si mislil, a me je kaj hitro minila misel na to tezo, saj sem še isti dan od taiste osebe doživel hladen tuš. V bistvu ga je njena psička, ki je vsaj za moje pojme, bila deležna ničesar drugega kot psihičnega in fizičnega nasilja. In če se do nje obnaša, kot do svoje hčerke, sem si mislil, potem še dobro da nima otrok.
To ni osamljeni primer. Ljubitelji živali so velikokrat tudi mučitelji živali. Med ljubeznijo in sovraštvom je tanka linija. Ne rečem, da ste prav vi, ki imate svoje male prijatelje neskončno radi, taki kot prej omenjena oseba. A, če ste se v opisu prepoznali potem verjemite, da ste nasilnež ali nasilnica. Mogoče tega ne kažete v odnosu do ljudi, ker vas izdaja »pogum« ali pa ste ena od oseb, ki so podvržene psihičnemu maltretiranju, bog ne daj, fizičnemu, pa se zato raje zneste na svojem štirinožnem sopotniku. Ja, psi so pač, za razliko od mačk, bolj pohlevnega značaja in priročnejši za tovrstno izživljanje. Skratka, ko vam bo kdo kdaj rekel, da v kolikor ne marate živali, ne marate ljudi, le modro molčite in ga, jo opazujte kako se on, ona obnašata do živali ter nato potegnite pod črto. Sam menim, da se kot prvo moramo razumeti in imeti radi ljudje, da bi lahko imeli radi tudi druga živa bitja. K pisanju tega prispevka me je navdihnil današnji svetovni dan varstva živali.

Prispevek je bil bran v živo 4. oktobra 2008 na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 MhZ UKV fuckin' Stereo

Prva Prva oseba ednine

2008-11-11T08:47:00.000+01:00

Pred kakšnimi osemnajstimi leti, leto gor ali dol, smo imeli v osnovni šoli nekakšen informativni dan. Bojda, po ne vem čigavih kriterijih, smo bili dovolj zreli in stari, da se seznanimo s poklici, ki nas veselijo oziroma s tistim kar bi radi postali, ko bomo veliki. Sam se, kljub temu, da bi lahko šel na več različnih ogledov, odločil, da grem zgolj k Fafleki. Tam je namreč Murski val imel svoj studio. Ko sem prišel tja, nisem bil vznemirjen. Počutil sem se zelo domače, povsem sproščeno, pripravljenega na zajebancijo in takojšnje javljanje v eter. Kaj je lahko boljšega za največjega tremaša, med najbolj nastopanja pred javnostjo željnimi golobradci, kot sem bil sam. Mikrofon, slušalke, rdeča luč, nakladaš in nobeden te ne vidi. Bilo mi je tako všeč, da mi je, takrat še murskovalovka, Danila Hradil, rekla naj pridem jutri ponovno, da bom njen gost v jutranjem programu. Ker je Faflek v moji soseski in ker nerad zamujam sem bil tam veliko prezgodaj, kljub zelo zgodnji uri. Okej, intervju smo opravili in to je bilo to. Ko rano rani, rano dan za J. Kasneje me je gospod, skoraj psiholog, prepričeval, da ne bom naredil gimnazije, da testi kažejo, da nisem sposoben za študij in tako dalje. Na moje odgovore, da bi rad delal v poslu, kjer bom imel opravka z ljudmi, kjer bo akcija ter da bi rad stalno komuniciral z ljudmi, mi je dejal, da ima rešitev – trgovska šola. Super, a sam sem menil nasprotno in k sreči so me starši podpirali. Po vseh bitkah in zaceljenih ranah sem se prebil tudi do diplome na Fakulteti za socialno delo, kot socialni delavec celo prišel na Center za socialno delo, pa do naziva strokovni delavec, soustanovil Zavetišče za brezdomne osebe Murska Sobota in tako dalje. Kjerkoli so mi »štemplali« delavsko knjižico, sem bodisi naletel na ravnodušen birokratski ustroj, z redkimi izjemami v njegovih vrstah, bodisi do šalabajzerjev iz nevladnih vrst, ki služijo na račun bede drugih in to prekleto uspešno. No, da ne bo pomote, saj ne služijo ogromno, a glede na to koliko se pritožujejo, so prej materialisti, kot altruisti. Skratka, rekli so mi da ščijem proti vetru, da so to Kristusova leta, čeprav še nisem v teh letih, ter da ne vem kaj bi rad. Jaz, prva oseba ednine, sledim in sem zvest samo sebi in če si kaj želim v vsaki sekundi življenja je to to, da sem zdrav, da so zdravi vsi moji ter da imam notranji mir. Kombinacija samosvojskosti, usode in naključij me je ponovno pripeljala pred radijski mikrofon. Kot leta devetdeset, plus minus ena, pa velikokrat nasproti mene sedi tudi Feri, ki je kot tonski mojster delal že takrat. Zanimivo, ha ?!

Prispevek je bil predvajan enkrat konec maja 2008 na Radiu Murski Val 94,6 & 105,7 Mhz UKV Stereo